Odpraviti pregrade v glavah za še višje domete

Za slovenske skakalce se je letošnja sezona začela nad pričakovanji. Po skromni lanski beri v svetovnem pokalu – izjema je bilo svetovno prvenstvo v Oslu, kjer so naši ''orli'' poleteli do brona na ekipni tekmi – je v tem tekmovalnem obdobju več razloga za zadovoljstvo. Predvsem je širina tista, ki navdušuje, saj Slovenija že vse od začetka sezone skače s po šestimi in enako bo tudi v naslednji periodi, kar je potrditev, da imamo dovolj širok krog skakalcev za uvrstitev med trideset najboljših. Na novoletni turneji je malo zmanjkalo, da bi uresničili cilje stroke, ki si je predstavljala, sicer želela več, enega skakalca v skupnem seštevku turneje do dvanajstega in enega do dvajsetega mesta.

Še vedno pa manjka tista pika na i, ki jo najbolj v tem trenutku pričakujemo od Roberta Kranjca. Da bi leteči Kranjčan poletel na oder za zmagovalce. V tej sezoni mu je že uspelo preskočiti eno oviro in zato prihaja z dobrimi nastopi brez težav tudi med prvih deset, kar je odličen uspeh. Za korak višje pa bo moral prebroditi še druge stvari, ki ga ovirajo v glavi. Kakovost nedvomno ima. A je nekako čutiti, da ga še vedno bremenijo določene malenkosti. Velikokrat se rad obregne ob vremenske razmere in vetrovne odbitke ter pribitke. S takšnim razmišljanjem kar kliče veter v hrbet. Verjetno se Schlierenzauer, Morgenstern, Kofler, Ammann … ne sprašujejo prav pogosto, ali jim veter je oziroma bo naklonjen. Imajo bistveno drugačno pozicijo. Ko bo Robi preskočil še takšne podrobnosti, se mu bo zagotovo povsem odprlo tudi na navadnih skakalnicah – ne samo na letalnicah. Doslej je vse skupaj stal desetkrat na odru za zmagovalce v svetovnem pokalu, od tega šestkrat na letalnicah. Na navadnih napravah mu je ta podvig uspel nazadnje leta 2005 v Kuusamu, kjer je tudi zmagal tisti konec tedna in bil potem še tretji naslednji dan. Zato prihajajo poleti v Kulmu ravno pravi čas, povrh vsega pa ga bo bischofshofensko četrto mesto, ki mora biti osnova, dobesedno poneslo na njemu ljubo prizorišče. Od tam naprej pa bo imel idealno izhodišče, da še nadgradi letošnjo dobro sezono, v kateri je trenutno deseti skakalec. A se sam pri sebi zaveda, da lahko poseže še višje.

Od preostalih slovenskih skakalcev je najbolj presenetil na novoletni turneji Jure Šinkovec. Na prvih tekmah je bil 17. in 14., nato pa ga je vročina zdelala v Innsbrucku, a se je že v Bischofshofnu potem vnovič pobral s 25. mestom. Peter Prevc je lansko skupno 13. mesto poslabšal in končal tekmovanje kot 20., do točk pa sta prišla na turneji štirih skakalnic še Jernej Damjan ter Jurij Tepeš, medtem ko je bil Mitja Mežnar vedno za las prekratek.

Zato pa smo v ospredju pričakovano spremljali avstrijski boj za lovoriko kralja novoletne turneje. Če na začetku v Oberstdorfu ni šlo vse po načrtih, pa je vodstvo tekmovanja naredilo tako, da so bili v ospredju le tisti skakalci, ki so si jih želeli. Prav zanimivo pri vsem je, da pri takšnih vložkih, kot jih imajo v avstrijski skakalni reprezentanci, nimajo na dveh prizoriščih novoletne turneje urejene ledene smučine na zaletni mizi. Tako Innsbruck kot Bischofshofen sta brez tega in skakalci imajo ob nenavadnih vremenskih razmerah, kot je bilo petkovo sneženje v Bischofshofnu, obilico težav. Praktično je nevarno za njih, da se sploh spuščajo po zaletišču v takšnem vremenu, kar se je lepo videlo pri nekaterih skakalcih. Slabo zaletno smučino je občutil tudi naš Tepeš, ki je krilil z rokami že na mizi, skok pa je bil primoran nato izvesti v slogu tistih iz dobe začetka skakanja. Ni nobena skrivnost, da vodstvo tekmovanja želi potiskati v ospredje bodisi Avstrijca bodisi Nemca in posledično so ostali skakalci velikokrat nejevoljni ob tem. A s tem se je treba sprijazniti in še bolj trdo delati ter iskati poti, prek katerih bi preskočili priviligirane velike skakalne narode. Če je med zadnjimi uspevalo Simonu Ammannu, Adamu Malyszu, Janneju Ahonenu …