Ob spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu

Kočevski Rog pomeni eno od najbolj travmatičnih poglavij v zgodovinskem spominu naroda, ki na tak ali drugačen, posreden ali neposreden, reflektiran ali nereflektiran način obremenjuje vsakega posameznika. Na kratko: tukaj se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. No, vsekakor se ni zgodilo tisto, kar sugerira apostolski nuncij Juliusz Janusz. Tukaj nikakor ne počivajo "tisti" Slovenci samo zato, ker so "odprto izpovedovali svojo vero v Boga". Škof Anton Vovk je premogel mnogo več poštenosti. V pastirskem pismu duhovnikom ljubljanske škofije za novo leto 1946 je napisal takole: "Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. […] Nismo sodniki nad subjektivno vestjo posameznika in voditeljev tega početja – Bog je sodnik; lahko pa danes vsakdo vidi, kako je bilo vse to početje usodno zgrešeno in kako kruto se je ta nenaravna, protinarodna, neiskrena in nemoralna zveza maščevala in koliko nepreglednega gorja je prizadejala tudi mnogim nedolžnim udom našega naroda."

Škof Vovk je znal ohraniti dostojanstvo tudi med vojno. Zato je še toliko težje razumeti tisti nadvse sramotni, nečloveški, primitivni, barbarski, vsega prezira vreden "izpad" leta 1952 v Novem mestu, za katerega preprosto ni opravičila. Človek se lahko strinja z nuncijem, da je "narod brez zgodovine narod brez prihodnosti", ne more pa se z Boštjanom Zadnikarjem in Novo slovensko zavezo, da je "usodna razklanost slovenskega naroda rezultat zločinske revolucije".

S to razklanostjo se je v Sloveniji precej ukvarjala dr. Spomenka Hribar, ki je tudi sicer za spravo naredila mnogo več kot gospod Zadnikar. Njena genealogija sovražnega diskurza jo je pripeljala do naslednje ugotovitve: "Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko pa ga je utemeljil dr. Anton Mahnič." To seveda ne pomeni, da je Mahnič neposredno odgovoren za zločine, posredno, v smislu ideje imajo določene učinke, pa gotovo. Takšne ideje potrebujejo samo ugodno klimo, okolje, v katerem lahko vzklijejo. V nekih "normalnih" razmerah so namreč preveč marginalizirane. No, te razmere so bile ustvarjene s fašistično in nacistično agresijo, katere cilj je bil izbris celega naroda. Skratka, Zadnikarjeva "zločinska revolucija" je bila mogoča zgolj v teh izrednih okoliščinah. Ni bila razklanost naroda rezultat "zločinske revolucije", pač pa je bila "zločinska revolucija" mogočla zgolj na podlagi omenjene razklanosti in, kar je bistveno, fašistično-nacistične okupacije.

Toda ne glede na to, kako človek vse skupaj obrača, dejstvo je, da je Slovenija prvič v zgodovini dobila državnost na podlagi herojskega partizanskega boja, ki v tem smislu predstavlja svetinjo naroda! Natančneje povedano: slovenska državnost je vezana na avnojske sklepe – takrat je država taktično del svoje suverenosti prenesla na Jugoslavijo, natanko tisti del, ki si ga je leta 1991 vzela nazaj.

Seveda ne bodo nikoli potihnili tisti idiotski glasovi, ki govorijo, kaj vse bi Slovenija dobila od zahodnih zaveznikov, če bi se le odpovedala komunizmu. Od Trsta pa najbrž vse do Tokia. Nič ne bi dobila! Nič, kar si ne bi vzela sama! Od zahodnih zaveznikov ni Slovenija nikoli dobila nič!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.