Ob 22. uri pa vsega konec

Morda se samo jaz družim z napačnimi ljudmi, ampak Trnfest, festival sredi najmanj spalnega naselja v Ljubljani, vsako leto spremlja neko splošno nenavdušenje. Priznam, že tako ali tako sem človek, ki ga s primernim pristopom sploh ni težko navdušiti, po drugi strani pa imam rada koncerte, ne nujno kot spremljanje določenega izvajalca, ampak kot dogodek. Zato sem besede piarovke na tiskovki, da KUD sicer ne ponuja velikih ali najprepoznavnejših imen, ponuja pa dobro družbo, vzela kot nekaj samoumevnega. Ne nazadnje se tisto dvorišče sredi spalnega naselja poleti čisto nič ne razširi, pa čeprav se včasih tam zgodi kakšna drobna čarovnija.

Kakorkoli že, tudi letos sem pred začetkom dogajanja v Trnfestu nenehno poslušala same znane stavke: pa saj nikoli nimajo nič pametnega, pa saj že nekaj let ni nič zanimivega, pa saj so "kr eni" nastopajoči. Ne vem, se samo meni tako zdi, ali pa je ravno v neznanih imenih nek poseben čar? Na Trnfest v nasprotju z večino niti ne hodim toliko zaradi družbe kot zaradi dogodkov, ki me nenazadnje prav nič ne stanejo, zato si lahko privoščim tudi kakšen kiks. A priznati moram, da jih je bolj malo, večinoma nizam prijetna presenečenja, pa če so v obliki francoskega brass banda ali afriškega glasbenika v kombinaciji s slovenskimi.

Nočem zveneti kot reklama za trnovski festival, res ne, le nenavdušenja zaradi pomanjkanja znanih imen ne razumem. Koga sploh brigajo znana imena? Trnfest je skoraj zaščitni znak poletne Ljubljane in tisti, ki pač ne hodimo na morje, toliko bolj uživamo v festivalskem poletnem dogajanju. Poleti se v mestu menda nič ne dogaja, a ravno poleti mesto zaživi s povsem drugačnimi barvami in v ritmu toliko dogodkov, da včasih skoraj ni časa za vse. Pravi mali veseli december, le da je avgust in namesto okraskov in lučk štejemo minute svetlobe v večeru. Če je december začetek konca leta, potem je Trnfest – vsaj za Ljubljano – začetek konca poletja. Brez pesimizma.

Kakorkoli že, Trnfest ostaja največji festival z najmanjšimi prostorskimi možnostmi. Dogodkov sredi spalnih naselij pač ne gre širiti v nedogled, ne samo zaradi logičnih omejitev prostora, ampak tudi zaradi sožitja z okoliškim prebivalstvom, ki bi ponoči pač, hja, rado spalo. Popolnoma jih razumem, oziroma vsekakor bolj kot prebivalce ožjega središča, ki si želijo miru. Center s seboj prinese svoje prednosti in slabosti, pomanjkanje parkirišč, dostav do vrat in občasna nočna rajanja, zato pa si vedno v središču dogajanja, kulturno ponudbo imaš za vsakim vogalom in večino stvari lahko urediš kar peš. Okej, to je za z lastnimi avtomobili obsedene Slovence bolj slab argument, a vseeno.

Sem otrok iz hiše in do nedavnega nisem vedela, kaj pomeni imeti sosede na drugi strani stene. Le predstavljam si lahko potencirane težave v primerih posebnih dogodkov in kolikokrat se zavrti številka policije, če se ob 22. uri ne začne igrica tiha maša. Obstoj festivala sredi spalnega naselja je pač pogojen tudi s spoštovanjem zakona. Ne glede na zabavnost dogodka in zavzetost obiskovalcev je tako deseta tista, ki jo vsi sprejemamo in kljub popolni razplesanosti še pred petimi minutami ne tečnarimo preveč, da bi radi slišali in videli še več. Ne bo šlo. Ob desetih zvečer se luči prižgejo in nočni mir bo motil le še pogovor ter nekaj pametnjakovičev, ki ne najdejo stranišča in morajo markirati vsa okoliška drevesa in ograje.

Organizatorji sicer svetujejo, naj obiskovalci pse pustijo doma, a nihče ne more računati na tiste na dveh nogah. Glede tega na moč sočustvujem z okoliškimi prebivalci, glede enomesečne izpostavljenosti hrupu pa ne, četudi ne govorimo prav o središču mesta. In, saj veste, z malo dobre volje profitiramo vsi. Če še poletje najde svoje izmikajoče se zapovedane temperature, preden se dokončno poslovi, bomo pa sploh na konju.