O veseli znanosti in žalostnih trgih

Zgodba gre približno takole: Saif, po osnovni izobrazbi arhitekt, hoče priti do doktorskega naziva. Najprej poskusi na oxfordski univerzi, a mu kljub vztrajnemu političnemu lobiranju ne uspe. Njegovo znanje naj bi bilo preveč pomanjkljivo. Potem poskusi srečo na London School of Economics, kjer se ga končno usmilijo na oddelku za filozofijo. Sicer tudi tu ugotovijo, da Saif ni ravno "posebno dober filozof", vendar računajo, da si pač lahko privošči zasebne inštrukcije. Zraven še nekaj malega donira fakulteti, ki se je tako trudila z njim, in to je to.

Nekateri so nad tem ogorčeni, ampak večina, ki približno ve, kako sistem deluje, ostaja ravnodušna. Tako to pač je. Tudi v Sloveniji. Zadeva je preprosta: pride kipar na oddelek za filozofijo, plača dekanu, kar je dekanovega, morda tudi s pomočjo države, napiše disertacijo o kakšnem pomembnem estetskem fenomenu in je na koncu promoviran v doktorja znanosti. (No ja, tole je malce poenostavljeno, ampak ne veliko.) Danes ni nič nenavadnega, če se pogovarjaš z doktorjem filozofije, ki ni še nikoli slišal za Descartesa in dobi ob tem imenu tak izraz, kot kakšna lepa profesorica francoščine, na katero bi človek rad napravil vtis in začne pogovor o Rimbaudu. Aja, Boštjan M. Turk ni o njem nič povedal. Ko je pa tako zaposlen z Bergsonom. Tržna razmerja so prevladala tudi na univerzah. Glede tega si nima smisla zatiskati oči. Tako je povsod. No, zgodba Slovenije se pri tem vendarle tudi malo razlikuje: ko je država vstopala v evroatlantske povezave, je ugotovila, da po stopnji izobrazbe zaostaja za razvitimi zahodnimi državami. Rešitev: množični vpisi in podeljevanje diplom. Bolje preveč brezposelnih kot preveč premalo izobraženih. Filozofija, ki je vedno opravljala Sizifovo delo osmisljevanja obupno nesmiselnega sveta, postaja tako tudi sama nesmiselna.

Slovenija je imela s filozofi na začetku kar srečo. France Veber, ki je po I. sv. vojni na tem področju opravil pionirsko delo, je ime, ki se ga ne bi branila niti kakšna uglednejša univerza. Toda potem je prišla tista nesrečna vojna in … Po vojni je postal filozof "arhitekt socializma" in za Vebra kot buržoaznega misleca ni bilo več prostora. Z Borisom Ziherlom, to veliko nesrečo slovenske kulture, se je ta pojem pošteno pocenil za kar nekaj časa. No, do osemdesetih se je zadeva kolikor toliko normalizirala in kar nekaj pomembnih posameznikov je odigralo pomembno vlogo v procesu demokratizacije.

Kaj pa danes? Neoliberalci so nesrečni. Njihova težava je v tem, da nimajo filozofa, ki bi razložil, da je bit vezana na svobodni trg, da pomeni biti v bistvu imeti itd. Da ne bo pomote: seveda obstajajo tudi desničarsko usmerjeni filozofi, npr. zakonca Hribar bi kje v Nemčiji veljala za zmerna desničarja; tudi iz teoloških vrst prihaja kar nekaj solidnih posameznikov. Vendar pa ni nihče med njimi pokazal niti najmanjše pripravljenosti, da bi služil tistemu maliku, ki se mu reče trg. In naj Bernard Brščič še tako prepričuje te ljudi, težko je verjeti, da bo iz te moke kaj dosti kruha. Verniki trgov imajo sicer lahko svoje svetišče na ekonomski fakulteti, drugje je težje. Zdi se torej, da bo ostala zadeva še naprej omejena strogo na ekonomsko teorijo in prakso, saj bi za zaokrožen sistem potrebovali ljudi, ki bodo pokrivali tudi področja etike, morale, ontologije, zgodovine itd. Od tod njihova sveta jeza nad filozofsko fakulteto, kjer da še vedno vlada duh marksizma, ki s sovraštvom do ZDA preprečuje, da bi se vanjo naselila anglosaksonska modrost.

V resnici ima to bolj malo opraviti s komunizmom in veliko z geografijo. Dejstvo je, da je miselnost Britancev in Američanov v teh krajih občutena kot tuja. Kdor govori o antiamerikanizmu, ne razume ničesar. Ko se je Fukuyama učil pri Koževnikovu, je postal vsaj za silo berljiv tudi v Evropi. (Koževnikov je bil tisti Rus, ki je Francozom razložil Hegla, potem pa odšel med "arhitekte" EU, kar samo kaže, kako je Evropa brez Slovanov v bistvu izgubljena.) Skratka, neoliberalci sicer lahko svojo blagovno znamko postavijo na trg idej, vendar bo to tako, kot če bi v ZDA prodajali konjske zrezke ali v Iranu svinjske.

Sploh pa niso ti ljudje nikoli odgovorili na temeljno vprašanje: zakaj bi Slovenija oziroma Evropa sploh morala prevzeti ameriške vzorce mišljenja in obnašanja? Morda zato, ker so ameriški in s tem a priori dobri? Toda, ali so dobri zato, ker so ameriški, ali so ameriški zato, ker so dobri?