O valovni dolžini Slovenije

Položaj se kaže približno takole: če so konkretni načrti vlade za rešitev države v tem trenutku še vedno skrivnost, pa je v grobem kar jasno, da bo šlo za, kot pravi minister Čufer, "nadaljevanje ukrepov prejšnje vlade", pri čemer kake "velike negotovosti ni". Ali je morda kdo pričakoval kaj drugega? Človek se ob vsem skupaj težko znebi občutka, da je bila vsa tista histerija opozicije in nekaterih ekonomistov doma pravzaprav del taktike, s pomočjo katere so vlado – seveda ob znatni pomoči tujine – prepričali, da varčevanje pač nima alternative. Minister Čufer je potem hitro ugotovil, da je Slovenija z IMF-om in Svetovno banko "na isti valovni dolžini". To z drugimi besedami pomeni, da bo politika Alenke Bratušek v najboljšem primeru politika Janeza Janše s človeškim obrazom. Po svoje dokaj predvidljiv razplet, ki je bil nakazan že v primeru Francije, kjer Hollande po zmagi na volitvah ni niti mogel, niti znal, morda niti hotel kljubovati zunajpolitičnim pritiskom. A ne gre samo za to, po drugi strani se zastavlja tudi vprašanje, ali je ekonomska politika levice in desnice v svojem bistvu res tako fundamentalno drugačna. Zanimivo, Američani mislijo, da ni. Kdor je brskal po WikiLeaksu, se je lahko zabaval s stavki, kot so: "Kar zadeva ekonomijo, se niti trenutni vladi niti sredinsko levi opoziciji nikamor ne mudi s privatizacijo. Leta 2004 je Janševa stranka na dolgo in široko govorila o privatizaciji, a so bili potem rezultati bedni." Skratka, Slovenija naj bi na tem področju potrebovala nenehne "spodbude" od zunaj. Zadnji čas se v javnosti ustvarja vtis, da je Janševa vlada padla zaradi ekonomije. Kar je seveda popoln nesmisel. Gre za priročen izgovor za prikrivanje popolne politične nesposobnosti stranke SDS, v kateri očitno niso sposobni misliti politično. V nasprotnem primeru bi bili namreč še vedno na oblasti – seveda z drugim premierjem. No, kot kaže, je moral minister Čufer v ZDA v prvi vrsti razčiščevati ravno s tem povezane nesporazume.

Ravno včeraj se je zgodil zanimiv retorični obrat na ravni Evropske komisije. Barroso je ugotovil, da je politika varčevanja trčila ob svoje politične in socialne meje. Ali se je ustrašil slovenskih vstajnikov? Ali pa se je morda zamislil nad podatki, da se je Grčija v nekaj letih iz države z najnižjo stopnjo samomorov povzpela na sam evropski vrh? Po zadnjih podatkih tretjina Grkov celo meni, da jim je šlo v obdobju vladavine vojaške hunte (1967–1974) mnogo bolje? Ali pa … Čeprav je bil Barroso v mladih letih maoist, z zadnjimi izjavami najbrž dokazuje zgolj to, da je ohranil vsaj nekaj stika z realnostjo. Z drugimi besedami: to ne pomeni konca varčevanja kot takega, to pomeni zgolj to, da bodo države najbrž dobile nekoliko več časa. (Morda pa Bratuškova vendarle ni bila tako neprepričljiva.)

Državljani bodo torej morali "požreti" varčevanje, privatizacijo, reforme itd. Glede tega kakšne bistvene spremembe gotovo ne bo. Kot rečeno, Slovenija je vendar "na isti valovni dolžini". Spremembe bodo kvečjemu v detajlih in tempu. Alternative v tem trenutku na žalost najbrž res ni. Ali drugače, alternativa je nekaj, kar si bo treba šele izboriti. V nekem smislu se vse skupaj začenja od začetka.

Najzanimiveje pri vsem skupaj je, da ekonomisti s pomočjo svojih analiz dokaj uspešno reflektirajo nastal položaj. Nekateri so sposobni celo izračunati, kdaj se bo sistem stabiliziral. Ob tem nihče ne pomisli, da se Slovenija in EU morda odpravljata v neko povsem neraziskano deželo. Se pravi, te analize imajo brez dvoma neko veljavnost v svetu, v katerem zadolževanje pač ne pomeni odstopanja od pravila, ampak pravilo samo. Zadolževanje je bilo namreč v dozdajšnjem kapitalizmu sistemsko, torej nekaj, kar je sistem kot tak poganjalo. (Če se je mogoče zanesti na spomin, je bila konec osemdesetih od vseh evropskih držav Romunija edina, ki je bila praktično brez dolgov.) Splošni konsenz danes pa je, da je tak sistem nevzdržen. V redu, ni težav. Toda ali se je sploh kdo vprašal, kaj to zares pomeni?