O svobodi

Večkrat bi moral razmišljati o svobodi. Na to misel pridem vsakič, ko me nekaj omejuje, na primer bolezen, zaradi katere sem nekaj dni prisiljen ostati doma. Vsaj enkrat letno se mi zgodi, da ostanem v takšnem "hišnem priporu", in takrat se ukvarjam z vprašanji prostosti, ujetosti in drugih oblik omejitev svobode. V naravi človeka je, da hrepeni po svobodi. V naravi svobode je, da jo doživljamo in da vsaj takrat ne razmišljamo o njej. Šele ko je ne uživamo, se spomnimo nanjo. Pogrešamo jo. Morda bi nam bilo lažje, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zanjo. Čas za svobodo je čas zase. Je trenutek za razmislek o nas samih; kaj nam pomeni svoboda, kako jo razumemo, občutimo. Kako jo vidimo, s kom jo vidimo, ali jo lahko sploh vidimo? Ali pa si jo vsaj predstavljamo. I. Treh prizorov se spominjam, ko razmišljam o svobodi. V treh različnih filmih se znajdem. V prvem sem ujetnik mrzlice, ki je posledica zastrupitve želodca. Ležim na snežno beli postelji obmorskega letovišča v južni Aziji, klimatska naprava skoraj neslišno ohlaja zrak v prostoru. Soba je okusno opremljena, minibar je poln gina in ledu, s katerim si zdravim želodec. Zrak nad menoj hladi ventilator; če zaprem oči, ga slišim, kako mlati zrak, ki se vrtinči navzdol in prijetno drsi po postelji. Želodec me vsake toliko preseneti s krčem. A bolečina popušča. Zunaj je zgodnje popoldne, sliši se valove, ki se lomijo na obali. Vmes se mešajo vrišč otrok na bazenu, kriki ptic in zvoki radia, ki igra nekje blizu. Morda ga posluša sobarica ali hišnik. Počutim se ujetega v tem prostoru, nemočnega. Čeprav je v sobi hladno, sem poten. Prižgem televizijo in ravno ujamem začetek drame, v kateri prepoznam Willa Smitha, Rosario Dawson in Woodyja Harrelsona. Zgodba me pritegne, morda tudi zato, ker sem bolan, izmučen in nesvoboden na tej prepoteni postelji tisoče kilometrov od doma. Seven Pounds je film, ki mi bo ostal v spominu prav zaradi okoliščin, v katerih sem ga gledal. Zgodba se me je dotaknila, morda sem se tudi prepoznal v njej. V nekem obdobju sem živel življenje, ki mi je dopuščalo veliko materialnega ugodja, toda zanj sem plačal določeno ceno. Moja svoboda je bila omejena. Če ne moreš ali ne smeš povedati vsega tistega, kar misliš, da bi moral, potem si nesvoboden, mar ne? Kako se počutijo tisti, ki dan za dnem opravljajo delo, za katerega vedo, da ni častno, a so finančno odvisni od njega, od svojih gospodarjev? Imajo izbiro, a dokler je ne prepoznajo, morajo stisniti zobe, požreti svoja načela ... Popolnoma jasno mi je, kako se počutijo, ni jim lahko, vem, kako omejeni in ujeti so v tem svetu, ki so si ga skonstruirali okoli sebe, s svojim pasivnim obnašanjem ga vzdržujejo, zato ga bodo spremenili šele takrat, ko bodo spremenili sebe. Takrat, z bolnim želodcem in občutkom nekakšne notranje preobrazbe, sem doživljal napade tesnobe, za katerimi se mi je svoboda začela odpirati kot nekakšno novo razodetje. In sklenil sem, da bom živel samo še takšno življenje, ki me ne bo omejevalo. Zato sem si zapomnil tisti film. In tudi Will Smith mi od takrat ne gre več na jetra. II. Druga slika, ki se mi pojavi kot asociacija na svobodo, je povezana s filmi, ki jih je podpisal mehiški režiser Alejandro Gonzales Inarritu. Vsi trije se mi zdijo enako močni v svoji sporočilnosti: 21 gramov, Babel in Ču do vi to. Če zraven poslušam glasbo, ki jo za Inarrita piše Gustavo Santaolalla, ne potrebujem nobene sobe z razgledom, potovanja v Ixtlan ali eksotičnega letovišča. Kajti Inarritu je čarodej, ki te odpelje tja, kamor si upajo le redki. Na konec civilizacije, na začetek konca, v stanje najbolj prvinskega hrepenenja po življenju, v odtujenost in izgubljeni smisel velemesta, v čudaštvo in nerazumevanje. V vsakemu izmed teh fenomenov je svojevrsten zapis izbire, svobodne volje. Lahko živiš, lahko se odločiš za smrt. Nihče te ne omejuje. Človek izbira, dokler ima oblast nad življenjem. Vsaj tako si domišlja. V resnici tega sploh ne ve. Koliko samomorilcev si premisli zadnji hip, ker ne zmorejo peklenskega bremena absolutne svobode! Kajti kaj pa je samomor drugega kot najbolj brutalna manifestacija možnosti svobodne izbire: življenje ali smrt? Kako že sklene Michael Cunningham svoj roman The Hours? To look life in the face. Always to look life in the face and to know it for what it is. At last to know it. To love it for what it is, and then, to put it away ... III. Zadnji in najbolj prvinski občutek svobode bi rad doživel še enkrat. V tej sliki nisem napol mrtev niti ne gledam filma. Tokrat sem v prvem planu jaz, vozim se z avtomobilom po slikoviti kalifornijski avtocesti številka 1, imenovani tudi Cabrillo Higway. Ta cesta je nekaj najlepšega, kar skriva Amerika. Če boste kdaj potovali od Los Angelesa proti San Franciscu ali celo severneje, potem morate nujno doživeti tudi to obalno avtocesto. Cesta je vijugasta, včasih se vzpenja, drugič spušča, ves čas imate sonce na svoji levi, pod vami je tihi Pacifik, vsake toliko se ga skoraj dotaknete skozi okno, potem se asfalt znova dvigne visoko nad morje, peljete se mimo naravnih parkov, kamnitih stolpov in divjih globeli, prečkate mistični Big Sur, kamor so se nekoč v osamo skrili Henry Miller, Edward Weston in Jack Kerouac, avto brni čez mostove in viadukte, mimo idiličnih počivališč, kjer se za fotografsko seanso ustavljajo mladoporočenci na svojem medenem tednu, vozite se mimo majhnih, skorajda pozabljenih ribiških vasi, kot je Morro Bay s svojim koktajl barom, v katerem streže čedna temnolaska litvanskega rodu, peljete se skozi mesteca, v katerih že dolgo ni več čutiti življenja, kjer so ostali le napol prazni bari, polni lokalnih čudakov, in nadrealističen, zapuščen avtomobilski salon, v katerem začudeni ljubitelj švedskega saaba najde povsem nov, a pošteno zaprašen model 93 cabrio, ki ga že vsaj poldrugo desetletje ne izdelujejo več ... Cesta je vijugasta in skozi odprto steklo občutim svobodo, ki diši po Pacifiku, najtišjem in najglobljem oceanu, kar jih je. Na njegovi peščeni plaži, s pločevinko piva, previdno ovito v časopisni papir, poslušam bučanje orjaških valov, ki se lomijo proti obali. Zgodnji oktober je, ni več toplo. Kalifornija je vroča samo še okoli Los Angelesa in južneje, proti San Diegu. Tu, višje na severu, proti Montereyu, v bližini San Francisca, je hladneje. Včasih se sploh ne vidi morja, kajti megla zastira pogled. Kakor bela zavesa leži tik pred obalo, skozi njeno kopreno se čuti hladna sapa toka, ki prihaja z Aljaske in teče navzdol proti jugu. Svoboda je tudi drugje, čutim jo v narodnem parku Yosemite, vame udarja pri 42 stopinjah v Dolini smrti, pred seboj jo imam v Arizoni, ko stojim tik pred prepadom orjaškega Velikega kanjona. Toda če prav pomislim, tisto ni svoboda, temveč izguba, odsotnost prostorskih dimenzij. V Kaliforniji se evropski človek izgubi v občutku brezmejnosti, ki jo lahko hitro zamenja za doživljanje svobode. Morda je v nekem trenutku oboje eno in isto, pa se potem znova razdeli v dva svetova. V enem ostane naše hrepenenje, v drugega se počasi vrne naša zavest. Vsak se lahko odloči, v katerem svetu bo živel.