O sveti trojici in reševanju krize

RMF (Research on Money and Finance) je mednarodni think-tank, v katerem so zbrani politični ekonomisti, ki se ukvarjajo s preučevanjem monetarnih in finančnih sistemov. Medijsko najbolj prepoznaven med njimi je najbrž Costas Lapavitsas, profesor ekonomije na londonski SOAS.

Naslov letošnjega poročila se glasi Razpad? Pot iz krize evroobmočja. Posebna pozornost je tokrat posvečena Grčiji in preigravanju scenarijev možnih rešitev, pri čemer pa si avtorji ne delajo kakih utvar – izbira je zares še najbolj podobna tisti med kugo in kolero, kakor so v teh dneh zapisali v enem nemškem časopisu.

Avtorji na začetku razbijajo mit o nemški učinkovitosti in grški ter španski lenobi. Do razcepitve evroobmočja na zdravo jedro in bolno periferijo ni prišlo, kot se na splošno misli in verjame, zaradi neverjetne produktivnosti Nemčije. V zadnji dekadi je nemško ekonomijo zaznamovala počasna rast, slabo domače povpraševanje, visoka brezposelnost – edino področje, na katerem je bila res uspešna, je bil izvoz. V čem je potem skrivnost nemškega uspeha? "Kazalo bi poudariti, da izhajajo nemški dobički izključno iz nizkih nominalnih stroškov dela, to je iz ostrih omejitev delavskih plač. Struktura EMU je morda dobrodejno vplivala na nemški kapital, nikakor pa ne na nemške proletarce." (str. 16)

Nemške plače ostajajo že kakih petnajst let praktično nespremenjene. Samo za osvežitev spomina: leta 1998 je Kohla nasledil Schröder in vladal vse do predčasnih volitev leta 2005. Na teh volitvah ga je sicer premagala Merklova, vendar je v prvem mandatu sklenila veliko koalicijo s SPD. Zgrešeno in nepošteno bi bilo torej za vse skupaj kriviti zgolj desnico. Pravzaprav se človek včasih vpraša, ali ima ta delitev sploh še kakšen smisel.

Padec konkurenčnosti, ki je privedel do sistematičnega primanjkljaja na tekočih računih perifernih držav, se zrcali v sistematičnih presežkih Nemčije. V dobrih starih časih bi si te države v takih primerih lahko pomagale z devalvacijo domače valute, tako pa … Tako pa se je na široko razprlo brezno. Mimogrede, za takšno politiko obstaja poseben terminus technicus: beggar-thy-neighbor, osiromaši svojega soseda, pri čemer je edina težava pravzaprav le v tem, da boš s tem na malce daljši rok zelo verjetno osiromašil tudi sebe. Ampak to je že druga zgodba.

Avtorji so torej izredno kritični do dosedanje politike reševanja krize, ki ima izrazito neoliberalni značaj: krčenje javnih izdatkov, dvigovanje posrednih davkov, zniževanje plač, liberalizacija trgov in privatizacija javne lastnine. Države s periferije nimajo od nje praktično nobene koristi in zelo veliko škode. Tako imenovana sveta trojica (varčevalni ukrepi, liberalizacija in privatizacija) skrbi za "interese bank in imetnikov obveznic s preprečevanjem bankrotov, obenem pa tudi za interese industrijskega kapitala s spreminjanjem ravnotežja moči na škodo proletariata." (str. 33)

Kaj potem Grčiji in drugim državam s periferije v tej situaciji sploh preostane? Ena možnost je, da bankrotirajo in ostanejo znotraj EMU, druga pa da bankrotirajo in izstopijo iz EMU. "Če ostanejo ujete v evroobmočje, jim grozijo nadaljevanje varčevalnih ukrepov, nekonkurenčnost, visoka brezposelnost, stopnjevanje socialnih napetosti in izguba nacionalne neodvisnosti." (str. 89) Nič kaj obetavna prihodnost, to je treba priznati. Tudi možnost nadzorovanega bankrota in izstopa iz evroobmočja ni ravno privlačna, a se avtorji vseeno bolj nagibajo k njej. V tem primeru bi imeli usodo vsaj v svojih rokah, kar bi jim omogočilo, da v nekem doglednem časovnem roku spremenijo trenutno razmerje sil v korist proletariata. Še ne tako dolgo nazaj se je Evropa rada pohvalila, da je izkoreninila lakoto in v najslabšem primeru vsaj še tisto najhujšo revščino. Lakota je bila tam nekje daleč, največkrat v Afriki. Danes se iz središča Aten počasi širi proti severu. V bistvu je že tu, a se je za zdaj ne opazi.