O stricih in ozadjih

A žal tudi po zadnjem televizijskem soočenju predsedniških kandidatov ostaja vse skupaj v temi. Menda jih je veliko, stricev namreč. To pomeni, da je sumljiv pravzaprav vsak osebek iz vsakdanjika: morda je celo poštar njihov agent, ali pa čistilka, ali pa ... Borut Pahor in Igor Lukšič, edina, ki bi lahko zadevo verodostojno razjasnila, sta se ob tem le hudomušno muzala. Pravzaprav bi bilo težko natančno opisati njun odnos do te težave, vsekakor gre za nekaj med popolno infantilnostjo in debilnostjo: "Vem, a ne povem!" To si je mogoče razložiti tudi tako, da vse skupaj ni najbolj resno. Ali gre potemtakem za manever, s katerim bi Pahor rad prikril svojo že pregovorno nesposobnost? To je posredno, namreč potem ko je nekje iz zgodovinskega repertoarja komunističnih praks potegnil samokritiko – ki mimogrede izvorno sploh ni komunistična, temveč krščanska praksa –, priznal tudi sam. Skratka, ali so omenjeni strici res tista instanca, ki ga je v vlogi nekdanjega premiera vztrajno blokirala? Tako kot demokracija? Zanimivo, vrhunec soočenja naj bi po merjenju odzivov twitterašev predstavljal ravno odgovor na Zverovo vprašanje oziroma očitek, kakšen predsednik stranke je vendar bil: "Demokratičen!" Ali je bil s tem odgovorom Zver res popolnoma povožen? Mnogi očitno razmišljajo v to smer. Ampak to je približno tako, kot da bi Slaviša Stojanović prišel na tiskovno konferenco in popolnoma samozavestno zavrnil neupravičene kritike: "Kako ne morete uvideti, da krivda ni na naši strani – saj se vendar ves čas trudimo, a kaj, ko nas nasprotniki ovirajo, spotikajo, vlečejo za drese ..." Najbrž bi se potem takoj pojavili twitteraški grafiti v slogu: "Slaviša for president!" Nasploh težava s strici nakazuje, da gre za notranje težave, tako rekoč za nesporazume med žlahto. Po nekaterih izjavah je mogoče sklepati, da gre v bistvu za generacijsko težavo: stari niso zadovoljni z mladimi, mladi ne s starimi. Da ne bo kakšnega nesporazuma: Pahor je brez dvoma proizvod slovenske partijske politične šole, torej ZKS-ja, kar samo po sebi seveda ne predstavlja nikakršne težave. Prava težava je nekje čisto drugje. To, da so slovenski komunisti izbrali ravno njega in njemu podobne, ne pa raje koga drugega, kaže, kakšni so bili njihovi kriteriji, se pravi, kako so ocenjevali prihodnost in tako dalje. In končna sodba je seveda neizprosna: bedno, tovariši, ena sama beda od bede! Vaša kadrovska politika pomeni kriminal, ki vam ga zgodovina ne bo nikoli odpustila. Kot kaže, so tovariši v tistih prelomnih časih v kapitalizmu videli predvsem zelo plehek sistem, ki vse stavi na videz. Z drugimi besedami: kapitalizem se jim je kazal kot modna revija, zato so v skladu z lokalno doktrino dialektičnega materializma metodično sklepali, da morajo poiskati in promovirati manekene. In so jih: Borut Pahor na najlepši in najbolj dosleden način pooseblja doktrino, v kateri se kaže totalna dominacija warholovske forme nad vsebino. Igor Lukšič pa, ki je kazal določena znamenja brihtnosti, je bil zadolžen za to, da občinstvo prepriča v smisel modne revije. Ko je stranko končno prevzel Borut Pahor, se je zgodilo neizogibno: slovenska levica je doživela najhujše ponižanje v svoji zgodovini. Če zgodbo malo skrajšam: o njegovi presoji pove vse že umestitev Zorana Thalerja, tega pomilovanja vrednega kriminalca – no, pravzaprav si tega naziva niti ne zasluži, kajti tudi kriminalci imajo neko dostojanstvo, ki ga je pač vsak človek z osnovnimi manirami, z vsaj minimalnim okusom za comme il faut, za tisto, kar se pač spodobi in je prav, dolžan spoštovati –, na mesto evropskega poslanca. Z Lukšičem tako hudo sicer ni, to je že treba priznati, ni pa zato nič manj sumljivo njegovo razumevanje levice: človek je brez sramu podprl Pasok, torej stranko, ki je dolga leta dejavno soustvarjala današnje stanje v Grčiji – Siriza naj bi menda promovirala anarhizem in antipolitiko. Kakorkoli že, kapitalizem brez dvoma ne predstavlja sistema, na katerega bi moralo biti človeštvo ponosno in si zanj celo čestitati, toda vseeno, zreducirati ga na modno revijo, kakor so to storili slovenski "tovariši", domnevni strici iz ozadja, pomeni zelo hudo zablodo, za katero bo Slovenija plačevala še lep čas. Posledica te zablode se navsezadnje najbolj nazorno kaže v dejstvu, da vladajoča koalicija v tem trenutku pač nima nikakršne alternative na levici, ki bi bila vredna tega imena. Žal. Najmočnejši argument Boruta Pahorja na volitvah je zato naslednji: vsem je jasno, da je popolnoma nesposoben. Tega se zaveda tudi sam. Toda ravno zaradi te nesposobnosti je mesto predsednika republike po naravi pristojnosti močno omejeno, zanj idealno. Zdi se namreč, da bo v tej funkciji Sloveniji napravil še najmanj škode. Skušnjava je vsekakor velika.