O socialni državi in politični teologiji

Intervju je, pričakovano, močno odmeval predvsem v Evropi. Stvar je zanimiva zlasti zato, ker je Draghi tukaj v bistvu samo povedal tisto, kar mislijo vsi evropski politiki, vendar pa si tega nihče ne upa povedati na glas. Sporočilo je jasno in jedrnato: tradicionalni evropski socialni model je stvar preteklosti! Ta socialni pakt je obupno zastarel in vse debate o smiselnosti njegove ohranitve ne pomenijo nič drugega kot neodgovorno sprenevedanje. "Spomnite se, kako je nekoč ekonomist Rudi Dornbusch govoril, da so Evropejci tako bogati, da lahko plačujejo vsakogar za nedelo. Tega ni več." Draghi govori torej kot nekakšen kvaziprerok, kot znanilec neizbežnih zgodovinskih sprememb. Vse kaže, da ima dejstva na svoji strani, kajti ne glede na to, kdo vse bo letos prišel na oblast v Grčiji, Franciji, Italiji, v vsakem primeru bi bilo pričakovanje kakšnih večjih sprememb v začrtani smeri najbrž zelo naivno. Socialna država se bo bržkone razgrajevala še naprej – izbira med levico in desnico je v tem kontekstu bolj kot ne irelevantna, ali drugače, ta izbira v poslednji ne pomeni instanci nič drugega kot zgolj izbiro tempa. Si pa gotovo veliko politikov v teh dneh zastavlja neko drugo vprašanje, namreč, kakšna bo cena, ki jo bo treba za to plačati, se pravi, na kakšen odpor lahko računajo. Dejstvo je, da evropski socialni model oziroma koncept solidarnosti tvori tisto razločevalno potezo, po kateri se je kontinentalna evropska politika doslej vsaj na simbolni ravni odločilno razlikovala od drugih (v anglosaksonskem svetu, na primer, je bila ta vloga tradicionalno prepuščena zasebni sferi, to je dobro ali vsaj bolje situiranim posameznikom, ki imajo razvit socialni čut). Tukaj gre navsezadnje vendarle za vprašanje identitete in njene zgodovinske utemeljenosti. Skratka, te stvari že po svoji naravi terjajo malce večjo tankočutnost. V tem kontekstu bi bilo mogoče govoriti o "politični teologiji", če si je dovoljeno izposoditi to sintagmo od Carla Schmitta. Schmitt, ki je bil bolj znan kot dvorni jurist Tretjega rajha, je trdil, da so vsi ključni pojmi politične teorije v svojem bistvu sekularizirani teološki koncepti. Poenostavljeno povedano: če je v ancien régimu vlogo socialne države opravljala Cerkev s svojo karitativno dejavnostjo, z revolucijo njeno vlogo prevzame država. Država je v tem smislu po analogiji nekakšna sekularizirana cerkev. In če se analogija vleče še naprej, potem je mogoče reči, da je ustava sekularizirana različica Biblije. Težava je potemtakem natanko v tem, da je socialna država vpisana v ustave večine evropskih držav.

Ob vseh teh problemih je seveda vsaj nekoliko zavajajoče razmišljanje tistih politikov, ki preračunavajo, čez koliko let bo BDP spet na ravni pred krizo. S tem morda nehote ali celo namerno prikrivajo dejstvo, da se z vsemi napovedanimi spremembami spreminjajo tudi sami kriteriji. Se pravi, izbrisuje se sama referenčna točka. Mnogo bolj na mestu bi bilo razmišljanje, kakšni bodo kriteriji, po katerih bo bodoča politika veljala za uspešno, ali bolje, kakšno bo življenje v tej postsolidarnostni Evropi. Bo to sploh še Evropa?

Ampak daleč najbolj zavajajoča pa je zgodba, ki jo danes pripovedujejo o socialni državi: kriza naj bi bila logična posledica njene potratnosti. Ni težava v tem, če si proti socialni državi, če v davkih na primer vidiš legalizirani rop s strani države, je pa skrajno nepošteno, če iz žrtve delaš krivca in zamenjuješ vzrok s posledico. Sindikati imajo na tej ravni brez dvoma prav.