O slovenskih piratih in politiki nemogočega

Po uspehih v številnih evropskih državah – najodmevnejši so bili gotovo tisti na lokalnih volitvah v nekaterih nemških deželah – je bilo pravzaprav zgolj vprašanje časa, kdaj se bo takšna stranka pojavila tudi tu. Na slovenski politični sceni je brez dvoma še dovolj prostora za nove stranke, kajti javnomnenjske raziskave že kar nekaj časa kažejo porast števila volivcev, ki očitno niso zadovoljni z aktualno ponudbo na "trgu". Ki torej v skladu s kapitalističnimi maksimami hočejo večjo izbiro, konkurenco, alternativo ... In nova stranka ponuja vsaj nove in sveže obraze, za katerimi se morda skrivajo celo nove vsebine. Zdi se, da je glavni adut tovrstnih strank programska splošnost in odprtost, se pravi dejstvo, da niso ujete v neke bolj ali manj stare doktrinalne okvire. Ko človek tako pogleda v "programska izhodišča", iz njih ne more razbrati, v kateri del političnega prostora bi se pirati radi pozicionirali in kaj pravzaprav hočejo. Kot pravijo sami: "Pirati nimamo radi opredeljevanja na klasični levo-desni politični osi. Čeprav nekatere piratske ideje in vrednote lahko zasledimo na svobodnjaški desnici, nekatere pa na socialni levici, nas ta os pri političnem razmišljanju preprosto ne zanima, saj menimo, da klasične politične ideologije izgubljajo kredibilnost in stik z realnostjo, da so preveč obremenjene z neko politično mitologijo, ki je namenjena zgolj boju za oblast." Skratka, njihova ambicija je kreiranje nekega novega političnega prostora, njihov modus delovanja je ad hoc odločanje, to je pragmatično odločanje, ki se orientira po "političnem trenutku oziroma konkretnem političnem vprašanju". Toda če je ta ideološka neobremenjenost po eni strani prednost, se lahko po drugi kaj hitro spremeni tudi v past, v katero so se, kot kaže, ujeli njihovi nemški kolegi. V zadnjem Spieglu je med drugim mogoče prebrati: "Piratska stranka ne zna razložiti, za kaj se pravzaprav zavzema. Njeni poslanci v deželnih parlamentih se najraje ukvarjajo s softwarskimi problemi in sami s sabo." Da, če človek nima neke kolikor toliko jasne ideološke orientacije, se mu prav lahko zgodi tudi kaj takega.

Druga težava je v tem, da pirati vstopajo v politični prostor, v katerem so osnovne koordinate že začrtane, ki je torej vrednostno in smiselno že strukturiran. V skladu s tem dobi vsaka gesta vnaprej določen pomen. To se kaže na primer v tem, da so se njihovi nemški kolegi z zavzemanjem za temeljni državljanski dohodek v percepciji javnosti takoj pomaknili v bližino Linke. Kar je po svoje zanimivo, kajti sorodne ideje je mogoče najti tudi pri marsikaterem liberalcu – med drugim pri M. Friedmanu in njegovem negativnem davku na prihodek (negative income tax).

Vendar pa dejstvo, da je politični prostor kot tak že strukturiran, seveda ne pomeni, da je hkrati tudi absolutno determiniran. Pirati imajo možnost, da ta prostor s svojimi idejami dejavno soustvarjajo, mu vtisnejo trajni pečat. Zelo težko pa bodo ustvarili novega. To bi pravzaprav pomenilo ustvariti nekaj nemogočega ali, bolje, ustvariti prostor, v katerem bi postalo tisto, kar se zdi danes nemogoče, mogoče, pokazati, da alternative vendarle obstajajo. Kaj takega so zmogli v zgodovini le redki politiki. Eden od teh je bil brez dvoma Franklin D. Roosevelt, ki je na novo definiral pojem mogočega v politiki in dokazal, da je mogoče celo v času velike depresije najti denar za stvari, ki so veljale prej za nekaj nemogočega. Danes si lahko sicer vsakdo misli o njem, kar si že hoče, ampak dejstva govorijo sama zase: je edini ameriški predsednik, ki je bil izvoljen kar štirikrat (1933–1937, 1937–1941, 1941–1945, zadnji mandat mu je na žalost močno skrajšala smrt) in s katerim so ZDA postale ob Stalinovi Sovjetski zvezi praktično edina svetovna velesila, ob tem pa je mimogrede še rešil kapitalizem.

Vse kaže, da današnji čas od politikov spet zahteva nemogoče – politiko nemogočega. To vsekakor ni čas za "običajne" politike in njihovo ukvarjanje z malenkostmi.