O razkrojevalnih tehnologijah

Zgodba gre nekako takole: mladi naj bi na trg dela vstopali brez potrebnih praktičnih znanj in veščin, zaradi česar naj bi bili za potencialne delodajalce nezanimivi itd. Človek, ki že več kot dvajset let posluša neskončne razprave o (spodletelih) reformah šolstva in izobraževanja na vseh možnih in nemožnih ravneh – in očitno jih bo poslušal vsaj še nadaljnjih dvajset let –, se ob tem seveda le kislo nasmehne.

V Sloveniji so mnogi prepričani, da gre za precej specifični slovenski problem, ki naj bi bil povezan s komunizmom, čudno tranzicijo, tovarišijskim kapitalizmom … Vendar ni čisto tako. Kdor vsaj površno spremlja tuje medije, ve, da Slovenija tudi na tem področju vendarle ni tako zelo posebna. V Financial Times so pred kratkim sprožili alarm zaradi vse večjega pomanjkanja praktičnih veščin in znanj (t. i. skills), kar naj bi ogrožalo konkurenčnost celine. Pred lanskimi volitvami v ZDA se je celo Obama pritoževal, da skoraj 80 odstotkov delodajalcev v proizvodni dejavnosti ponuja delovna mesta, ki pa ostajajo zaradi omenjenih težav nezasedena. Brez dvoma gre za zelo zanimive številke, sploh če jih primerjaš s še bolj zanimivimi podatki o brezposelnosti.

Priznati je treba, da ima medijski diskurz o pomanjkanju praktičnih veščin in znanj določene težave s prepričljivostjo. Iz dejstva, da je proizvodnja v razvitih gospodarstvih ponekod padla za več kot deset odstotkov, čemur je seveda sledilo odpuščanje ustreznega števila delavcev, je težko oz. vsaj malce tvegano potegniti sklep, da je glavna težava ravno v pomanjkanju veščin in znanj. Za takšen miselni preskok si je že treba vzeti nekoliko več zaleta. Težko si je tudi razložiti, kako je mogoče, da je DuraBus ravno v Mariboru našel "zelo izkušene in izurjene delavce". Ali ni omenjeni družbi nihče pojasnil, da je Maribor v Sloveniji? Vprašanje tudi je, zakaj potem družbe same, če je situacija zares tako zelo kritična, ne povečajo investicije v človeški kapital. Ampak dobro, očitno gre za staro zgodbo: na eni strani najemajo najdražje strokovnjake za izogibanje davkom, na drugi pa od države pričakujejo povečanje sredstev za izobraževanje.

Kakorkoli že, kar nekaj znamenj kaže, da se na področju izobraževanja dogaja nekaj dramatičnega. To se najbolj lepo vidi v ZDA, kjer je – za razliko od Evrope – vstop v izobraževalni sistem mnogo bolj omejen, selektiven in potemtakem manj samoumeven. Znano je, da se mladi Američani za potrebe študija pogosto zadolžijo dobesedno za celo življenje. Izbira študija je vedno povezana z določenim tveganjem – in že samo iz tega razloga ji posvečajo večjo pozornost kot njihovi evropski kolegi. Toda zdaj je prisotno še dodatno nelagodje: obstajajo namreč dobre možnosti, da se bodo zadolžili za izobraževanje v poklicu, ki ga na koncu ne bo več, se pravi bo izginil, izumrl. Skratka, niti najmanjšega zagotovila ni, da se bo investicija na koncu izplačala in bo torej konec srečen.

Dejstvo je, da je svet sredi tehnološke revolucije. Strukture starega sveta se razkrajajo, nove se še sploh niso začele vzpostavljati. Ravno maja je McKinsey Global Institute izdal zanimivo poročilo s pomenljivim naslovom Razkrojevalne tehnologije: izboljšave, ki bodo preoblikovale življenje, poslovanje in globalno ekonomijo. Avtorji pravijo takole: "Rezultati naše raziskave kažejo, da se bodo vodilni poslovneži in politiki – ter družba nasploh – spopadli s spremembami na številnih področjih: v načinu, kako se poslovanje organizira, kako se opredeljujejo delovna mesta, kako uporabljamo tehnologijo v interakciji s svetom (in v medčloveških odnosih), v primeru genomike naslednje generacije pa, kako razumemo žive stvari in z njimi manipuliramo. Prišlo bo do razkroja vzpostavljenih norm in velikih družbenih izzivov." Kljub temu ostajajo avtorji – saj so vendar Američani – optimistični. No, Evropejec, ki da nekaj na svojo evropejskost, si bo brez slabe vesti privoščil pesimizem. Konec koncev je v dobri družbi: tudi znanega ekonomista Paula Krugmana ne razganja od optimizma.

Pesimizem se pri tem opira natanko na tisto, kar avtorji študije spregledajo oz. ta problem bržkone že kar malce lahkomiselno podcenjujejo. Glavna težava omenjenih tehnologij je namreč v tem, da delajo preveč delovnih mest odvečnih – s tem pa na drugi strani sistemsko ustvarjajo odvečne ljudi. Sicer je res, da se bodo odpirala tudi nova delovna mesta, ampak najverjetneje ne v zadostnem številu. Krugman vidi glavno in obenem tudi edino rešitev zato v redistribuciji. V tem je brez dvoma vsaj nekaj korakov pred drugimi, ki ne vidijo niti problema.