O "podzemni politiki"

Za institucije EU-ja je to pravzaprav eno od zelo redkih priznanj v zadnjih letih. Razpoloženje evropskih državljanov do političnih institucij na različnih ravneh odgovornih politikov namreč že zelo dolgo ne more navdajati ravno z optimizmom in samozavestjo. Tega se je začel počasi zavedati celo aktualni predsednik Evropske komisije, ki zadnje čase veliko govori o demokraciji. V Evropi se v tem trenutku dogaja, kot trdijo nekateri družboslovci, "podzemna politika". M. Kaldor in S. Selchow iz London School of Economics and Political Science sta ob preučevanju tega fenomena prišli do zanimivih ugotovitev, ki sta jih objavili že poleti: v Evropi niso glavne težave ekonomija, varčevanje, zategovanje pasov, pač pa politika, praksa demokracije; in Evropa ne igra v teh razmišljanjih nobene relevantne vloge, je nevidna – če pa se že pokaže, se pokaže kvečjemu kot del težave, nikoli kot rešitev. Izraz "podzemna politika" (subterranean politics) se navezuje na zadnja izrazito amorfna gibanja, ki jih kot taka ni mogoče opisati z običajnimi izrazi, kot so civilna družba, sindikalna in socialna gibanja, ker vztrajno zavračajo vse pozitivne opredelitve, se odpovedujejo hierarhičnim strukturam in se nasploh ne pustijo institucionalizirati (sem spadajo gibanja Occupy, gibanje 15-M v Španiji, Wutbürger v Nemčiji in tako dalje). Jasno, "podzemna politika" kot taka ima tako rekoč univerzalni značaj ali, drugače, ni nič posebnega; no, tisto, kar je v tem primeru posebno in si zato zasluži pozornost, je to, da je začela odločilno vplivati na javno mnenje. Kot rečeno, tradicionalna politika, se pravi trenutna praksa demokracije, je očitno izgubila smisel. Dovolj je, če pogledaš razmere v Franciji: vsakdo se spomni, da je Hollande premagal Sarkozyja z obljubo drugačne politike, z napovedjo temeljitih sprememb, zato ni čudna frustracija volilnega telesa, ki zdaj ugotavlja, da gre pravzaprav zgolj za nadaljevanje zgodbe, ki jo je začel Sarkozy. Zdaj se zato vsi sprašujejo, v čem je potem sploh še smisel volitev. Ali ne gre za izgubo časa in denarja? Skoraj identičen je položaj v Sloveniji: Pahorjeve propadle reforme se kot zombiji s kozmetičnimi popravki vračajo. Nasploh se lahko človek ob takšni levici zgolj zjoče.

Kaldorova in Selchowa sta v omenjeni študiji pokazali neko posebno lucidnost: medtem ko večina vzroke za trenutne razmere praviloma omeji na ekonomijo, gresta sami dlje. To seveda ne pomeni, da ekonomija ni pomembna. Gre za nekaj drugega: tako v Sloveniji kot tudi drugje po Evropi se ljudje v glavnem kar dobro zavedajo in strinjajo, da so varčevalni ukrepi potrebni. Glede tega ni težav. Težava je v tem, ker nihče več ne zaupa politiki. V javnomnenjskih raziskavah je delež neopredeljenih praktično povsod na zgodovinskem vrhu. Skratka, težava je v tem, da so ljudje izgubili občutek, da jih katerikoli politik ali stranka "reprezentira".

Ali to koga preseneča? Ali koga preseneča, da na primer v t. i. socialnem dialogu delavec praviloma nastopa v vlogi stroška? Ob tem pa vsakdo ve, da je strošek nekaj, česar se je treba znebiti ali ga vsaj, kolikor je le mogoče, zmanjšati. (Očitno bi se slišalo preveč čudno, če bi kdo rekel, da je lahko tudi ključni dejavnik, ki šele omogoča razmišljanje o dobičku.)

Poanta je torej, da bo sistem reprezentativne demokracije treba premisliti na novo. S predpostavko, da "evropski projekt" še ni dokončno zavožen. Če si je na začetku te zgodbe oče Sieyès postavil tri temeljna vprašanja in zanje predlagal tudi ustrezne odgovore (Kaj je tretji stan? Vse. Kaj je bil doslej? Nič. Kaj hoče? Postati nekaj.), vse kaže, da jih bo zdaj treba reformulirati. Po novem bi se lahko glasila nekako takole: Kaj je 99 odstotkov? Kaj je bil doslej? Kaj hoče? No, morda je ob tem treba omeniti še to, da se je nekje vmes seveda zgodil Marx, pri katerem se je tisti "nekaj" nepričakovano spremenil v "vse". Vse pa je brez dvoma veliko.