O novi ameriški vojaški doktrini in njenih posledicah

Pravzaprav je bilo že nekaj časa jasno, da bo slej ko prej treba začeti varčevati tudi pri vojski. Razmere so resne. Mnogim – v prvi vrsti seveda republikancem, vendar ne samo njim – to sicer ni prav nič všeč, ampak vsakdo po drugi strani dobro ve, da bi v tem trenutku zares težko našel kakšen pameten argument, ki bi bil sposoben stati in obstati. Če se je včasih zdelo, da je ameriška politika tista, ki ustvarja dogodke, je danes vse močnejši vtis, da so dogodki tisti, ki ustvarjajo ameriško politiko. Obamova poteza seveda odpira cel kup vprašanj, na katera v tem trenutku odgovore ne pozna še nihče. Odgovori se bodo iskali sproti vse leto, nekateri še mnogo dlje. Jasno je samo to, da po novi vojaški doktrini dve vojni istočasno ne prideta v poštev. Američani ocenjujejo, da tega ne zmorejo več, cena je očitno previsoka. (Nejasno ob tem tudi ostaja, kaj to pomeni v primeru Irana: ali je iz tega mogoče potegniti sklep, da je spopad z Iranom mogoč le ob predhodnem umiku vojske iz Afganistana?)

Seveda ostajajo ZDA še naprej najmočnejša vojaška sila na svetu. Glede tega dejstva se ne spreminja pravzaprav nič. Se pa spreminja to, da standardov obnašanja ne morejo več postavljati same. Nastaja svet, v katerem bo "ameriška ideologija" pač zgolj še ena ideologija in nič več. Konec koncev, če je njihov sistem res tako dober, kakor se je zdel včasih, zakaj se je potem znašel v takšnih težavah? Se pravi, le zakaj potem ustvarja takšne krize? Na vsa ta vprašanja bo treba najti nove odgovore.

ZDA odhajajo torej iz Evrope in v malo manjši meri tudi z Bližnjega vzhoda v precej neugodnem trenutku. Pri tem računajo na večjo vlogo partnerske Evrope, ampak težava je v tem, da v tem trenutku pravzaprav nihče ne ve prav dobro, katere Evrope. (Konec koncev, ali Evropa kot politična entiteta sploh obstaja?) In dokler ta enačba ne bo zadovoljivo razrešena, je tovrstno računanje tvegano in verjetnost, da se v njem kaj hitro tudi uračunajo, razmeroma velika. Nasploh je zanimivo opazovati, kako postaja Evropa v teh globalnih igricah čedalje manjša in nepomembna.

Še mnogo slabša je slika v arabskem svetu. Pravzaprav človek tukaj še najlažje razume ameriški odhod. Njihov ugled je namreč na tako nizki ravni, da jim kaj pametnejšega navsezadnje niti ne preostane. In neumno bi bilo reči, da vse skupaj nima nobene zveze z Izraelom.

Američani vidijo torej največji prihodnji svetovni izziv v Kitajski. Verjamejo, da bo, če ne bodo ustrezno ukrepali, 21. stoletje na koncu še res kitajsko. Zdi se, da je njihov strah v tem primeru celo upravičen: Kitajska je dokazala, da je njej tip kapitalizma mnogo učinkovitejši – no, s tem se zelo rada pohvali tudi Evropi. Le zakaj bi potem sploh potrebovala demokracijo? V vsakem primeru bo ob tej ameriški preusmeritvi težišča geostrateškega zanimanja gotovo postala vsaj malo zaskrbljena. Nekateri so ta ameriški korak namreč že ocenili kot vračanje k politiki hladne vojne. Vsekakor bi Kitajska raje videla, da bi se to zgodilo kdaj pozneje.

Ampak glede na to, da Obama sebe že od nekdaj vidi kot "prvega pacifiškega predsednika", vse skupaj najbrž ne bi smelo presenečati nikogar – še najmanj seveda samih Kitajcev. No, najprej bo vseeno moral še enkrat zmagati na volitvah. Na drugi strani pa tudi Kitajsko letos čaka prenos oblasti na mlajšo generacijo. V zraku je torej mnogo negotovosti in veliko pričakovanj.