O najtoplejšem letu, "zamrznjenem" franku in podobnih objavah, kjer ni dovolj prebrati le naslova

Pretekli teden so me presenetili kar trije dogodki, ki jih je bilo mogoče zaradi (po mojem mnenju) neprimerne izbire besed pri naslovih in prvotnem poročanju razumeti drugače, kot so v resnici. Zato je toliko bolj pomembno, da pred ustvarjanjem nekega stališča o temi preberemo vse, kar je o njej zapisano – in ob tem upamo, da smo v prebranem res dobili vse, kar je relevantno in bi o tej temi morali vedeti. Kakšna podpora že? V medijih smo lahko zasledili, da se je "13. januarja končalo obdobje osnovne podpore za Microsoftov operacijski sistem Windows 7". Kdor prebere samo to, lahko hitro dobi (zmoten) vtis, da je čas, da se od priljubljene sedmice čim prej poslovi, če ne želi tvegati nekih prihodnjih varnostnih groženj, ki ne bi bile odpravljene.

Besedna zveza "osnovna podpora" ima prizvok nečesa temeljnega, nujnega. Upam si reči, da ni bila najbolj posrečeno izbrana, ker v resnici Microsoft 13. januarja ni nehal razvijati in objavljati varnostnih in drugih popravkov – ta datum pomeni le konec razvoja novih funkcionalnosti.

Varnostne in druge popravke bodo nudili še pet let – Microsoft temu reče "razširjena podpora". Menim, da bi moralo biti ravno obratno – jaz doživljam nujne popravke kot temeljno in osnovno podporo, nove funkcionalnosti kot razširjeno. Prepričan sem, da pri tem nisem osamljen. Stvar razprave. Površnost lahko nehote pripelje do nepotrebne panike A kdor je prebral samo naslov in "konec podpore", je dobil pomanjkljivo informacijo s pridihom izrednega stanja in potrebe po takojšnjem ukrepanju. Kaj pa če je bil prav to namen? Dvomim, prej bi stavil, da je nekdo v maniri copy/paste (kopiraj in prilepi) poročanja zgolj povzel nekaj, v kar se ni niti najmanj poglobil. Kdo je kriv? Tisti, ki tudi pri poročanju in pisanju spodbujajo zgolj količino in jim kakovost ni pomembna? Te žal najdemo še povsod drugod, in ne samo v medijih. Miselna igra z domnevno prehitro vožnjo Pred drugo zgodbico si pomagajmo z miselnim poskusom. Zamislimo si, da vozite po cesti, kjer je hitrost omejena na 100 kilometrov na uro. Nekaj tednov pozneje pa dobite "voščilnico" s plačilnim nalogom in pojasnilom, da so "meritve hitrosti vašega vozila pokazale hitrost 101 kilometer na uro".

Ne veste, ali je to res ali ne, sami se ne spomnite, ali ste imeli nastavljen tempomat na še dovoljeni hitrosti ali ne, vsekakor pa niste pripravljeni zaradi domnevnega enega izmerjenega kilometra prekoračitve plačati visoke kazni. Zato se boste pritožili.

Pojasnijo vam, da so meritve pač pokazale 101 kilometer na uro, napaka meritve je sicer deset kilometrov na uro, ampak mi imamo meritve in to je to – plačajte. Vi pa razmišljate – kaj pomeni ta napaka?

Morda ste res vozili natanko 101 kilometer na uro, a morda ste, sicer malo verjetno, vozili samo 91 kilometrov na uro, torej krepko pod omejitvijo. Po drugi strani pa ste morda vozili kar 111 kilometrov na uro in ste lahko srečni, da na položnici ni še trikrat višjega zneska – a je tudi to prav tako malo verjetno, kot da ste vozili celih devet kilometrov pod omejitvijo. Kolikšen odstotek zanesljivosti je dovolj zanesljivo? Kakor kdaj, kakor za koga! Sodnik za prekrške je neizprosen – mi imamo meritev. Ne zmeni se za natančne statistične izračune, ki kažejo, da ima njihova meritev le 38-odstotno zanesljivost. Zanj je to dovolj – plačajte in bodite tiho, vi pa se sprašujete, ali je 38-odstotna zanesljivost dovolj močna utemeljitev za lajšanje vaše denarnice.

Zgornji primer je seveda prispodoba – še dobro, da v resničnem svetu prometna policija pri izrekanju ugotovitve o krivdi prehitre vožnje odšteje kakšen kilometer od meritev. S tem ne pove, da niste vozili toliko, kolikor so izmerili, temveč pri morebitnem izrekanju kazni upoštevajo tisto hitrost, ki ste jo zanesljivo dosegli med vožnjo.

Statistični izračuni zelo natančno opredeljujejo, koliko je zanesljiva neka meritev ali trditev, če le poznamo metodo in mogoče razsežnosti njene napake. Povedo vam tisto najmanjšo hitrost, za katero ni dvoma, da ste jo dosegli, in vas ne bodo kaznovali zaradi hitrosti, s katero ste 38 odstotkov statistično zanesljivo vozili.

Prvotni medijski napisi, ki so navajali zgolj dejstvo o "najtoplejšem letu", statističnih izračunov in verjetnosti niso omenjali. Senzacija in škandal se bolje prodajata med bralci kot statistično utemeljena dejstva, ki pa so pravzaprav kruto preprosta: ne moremo povsem zanesljivo trditi, da je bilo leto 2014 najtoplejše do zdaj, in tudi ne, da ni bilo.

Številke povedo: 38 odstotkov je statistične zanesljivosti, da je bilo – a to tudi pomeni, da je 62 odstotkov, da vendarle ni bilo. Prostora za zelo različna tendenciozna tolmačenja za vse dovolj. Samo brez žaljivk, kreganja in visokih decibelov, prosim. … in tretji iz gospodarstva V prejšnjem tednu se je zgodil švicarski frank. Predvsem tistim, ki so verjeli, da se valutna tveganja njim ne morejo zgoditi ali o tem niso dovolj vedeli – ali želeli vedeti. Iščejo se krivci, išče se nekdo, ki bo pomagal. Tokrat na stran z razpravo o kruti in neizogibni resnici, da mora vsak zase poskrbeti, preden kaj podpiše. Pravniki temu rečejo: nepoznavanje ni opravičilo za nespoštovanje.

Na Hrvaškem se je država aktivno vpletla v reševanje – hrvaški posojilojemalci v švicarjih prihodnjih 12 mesecev svojih obrokov ne bodo plačevali po vsakokratnem tržnem tečaju, temveč po tečaju, ki ga je vlada določila v višini vrednosti pred odločitvijo švicarske banke o sprostitvi tečaja švicarskega franka. Uf, dolg stavek, a vendarle v celoti opisuje, kaj se je pri sosedih zgodilo.

A tisti, ki so prebrali samo naslov Hrvaška vlada zamrznila frank in niso brali naprej, so v svojih glavah že kovali načrte o nakupu poceni zamrznjenih frankov na Hrvaškem in njihovo prodajo za evre tukaj (res so eni mislili, da bo to tako šlo). Škoda časa za lažna upanja, bolje bi jim bilo, če bi ta čas namenili za branje prispevka naprej od naslova in bi jim to postala dobra praksa.