O koncu neke farse in začetku druge

Za tragičen konec je pač potreben igralec, ki je na ravni svoje vloge, ki na primer pred svojim končnim padcem pove nekaj epohalnih stavkov za prihodnje rodove. Tako pa – nič od vsega skupaj, zgolj in samo vulgarnosti, ki gledalcu preprečujejo vsakršno identifikacijo in sočustvovanje. Brez zveze. (Če bi se to dogajalo na ameriških odrih, bi gledalci na koncu najbrž zahtevali povrnitev denarja.) Skratka, nikakršne katarze ni. Ampak tudi to bi človek še prenesel, če bi le dobil trenutek ali dva za predah od vseh teh nečloveških naporov, ki jih je moral prenašati ob tako brezupno netalentiranih amaterjih. Tako pa se še pred koncem predstave na odru že drenjajo neki novi igralci, ki se prepirajo, kdo bo igral katero vlogo: Mišič bi bil konj, Veber predsednik DZ-ja, celo pisatelji so pohiteli, da unovčijo svoj domnevni angažma pri rušenju vlade, za kar terjajo nič manj in nič več kot kulturno ministrstvo (v nekem čudnem in perverznem smislu imajo celo prav, kajti glede na to, da je politika v svojem bistvu še najbolj podobna umetnosti, je za kaj takega najbrž res najbolj kompetenten artist). Težava je torej v tem, ker se stara predstava tako organsko preliva v novo, da je gledalec v resni zadregi, ker pravzaprav ne ve, kje se konča prva in začne druga. Marsikdo se zato že boji, da gre za tisto staro igro večnega vračanja enakega. Odhajajoči premier se že opravičuje, češ da je imel v svojem igralskem ansamblu katastrofalno slabe igralce in zato kaj boljšega pač niti ni bilo mogoče ponuditi. Lepo, da zna biti človek tudi samokritičen. No, dejstvo je, da je tudi glavni igralec katastrofalno odigral vlogo premierja. Pravzaprav je bil to najslabši premier do zdaj. Tukaj zdaj seveda ni prostora za kakšno bolj izčrpno kritiko, treba se bo omejiti na tisto bistveno. In bistveno je, da se je že začelo tako slabo, da bi se težko slabše. Premier je namreč že takoj na začetku skušal državljanom vsiliti neko identiteto, ki je večina nikakor ne sprejema. Večina državljanov Slovenije s svoje dozdajšnjo identiteto pač nima težav. Se pravi, ko se državljan Slovenije sreča s tujcem, na primer Nemcem, in mu mora na hitro kaj povedati o domovini, brez težav razloži, da je pripadnik tistega herojskega naroda, ki je Evropo nekoč reševal in na koncu tudi rešil pred fašizmom. Da je torej potomec tistih herojev, ki se jim morajo današnji Nemci zahvaliti, da živijo v svobodi in tako dalje. Zanimivo, do zdaj je bilo praviloma vedno tako, da so tujci to razumeli in tudi spoštovali.

Potem pa pride na oblast Janez in … Škandal, v trenutku, ko je cela nacija pred eno od najtežjih preizkušenj v zgodovini samostojne države, ta človek, namesto da bi prišel pred državljane in rekel: "Spoštovani državljani in državljanke, tako kot so naši dedi premagali barbarske fašistične horde, bomo tudi mi borzne špekulante in tako dalje", skuša fiksirati identiteto na absolutne reve in luzerje. Z drugimi besedami: v trenutku, ko nacija bolj kot kadarkoli potrebuje navdih za premagovanje nakopičenih problemov, pride premier z najbolj norimi idejami, kar si jih je sploh mogoče zamisliti, in državo pahne v popolno malodušje. Posledica je, da ljudje ne zaupajo več sami vase in na raznih sejmih le nemočno opazujejo Nemce s fotoaparati, kako zadovoljno fotografirajo domače izdelke, kopije katerih bodo potem čez nekaj mesecev v vseh trgovinah nosile napis Made in Germany …

Premier je morda prepričal Merklovo, kako sijajen človek je bil ta Rupnik in podobne neumnosti, ampak večina državljanov takih zgodbic seveda ne bo sprejela nikdar. Niti jih ne bo reproducirala. Zelo dobro se tudi ve, od kod črpajo svoj navdih protestniki, ki jim je končno vendarle uspelo razbiti to nevzdržno malodušje in vnesti v življenje neki drug duh. A kot kaže, tudi nova politična garnitura tega ne razume najbolje. Nobenega navdiha, le tisto znano pritlehno mešetarjenje z ministrstvi in funkcijami. Vse torej kaže, da se bodo protesti res morali nadaljevati. Drugače očitno ne bo šlo.