O fašistih, partizanih in svetníkih

Mnogi trdijo, da ima večina državljanov, ki se je šolala v prejšnjem režimu, temeljito "oprane možgane". Žal pri tem nikoli ne pojasnijo, kako temeljito jih imajo oprane šele tisti, ki so morali poleg šole obiskovati še verouk. Škoda, kajti taki so najbrž celo v večini. Pri verouku so včasih stare katehetinje, ki so nemalokrat mentalno obtičale nekje globoko v prejšnjih stoletjih, otroke učile teorijo in prakso katolicizma – no, bolj učeno bi se temu reklo, da so jih ideološko indoktrinirale. Posebno vlogo pri tem so igrale figure svetníkov, ki so tvorile nekakšen moralno-ideološki vzor, po katerem naj bi se zgledoval vsak pravi kristjan. Kadar bi se znašel v stiski, naj bi se tako vprašal: le kaj bi v takšni situaciji napravil svetník? Naj bi se, kajti svetníki so bili v resnici vsi po vrsti tako bizarne osebnosti, psihološko tako oddaljene od vsega, kar je vsaj od daleč spominjalo na realnost, da je bila praktično kakršnakoli identifikacija z njimi za večino popolnoma nedosegljiva. Konkretno je to potem pomenilo, da so bili otroci prisiljeni živeti dvojno življenje: pred nadvse gorečimi katehetinjami in duhovniki so javno izpovedovali svojo zavezanost življenju in delu Janeza Vianneya ter se pridno prilizovali Bogu, skrivaj pa občudovali Savo Kovačevića. Seveda je imel tudi komunizem svoj panteon. Če bi človek iskal kandidata za rdečega svetníka, prav gotovo ne bi mogel mimo Živojina Pavlovića. Pavlović je bil tisti jugoslovanski komunist, ki je leta 1940 v Beogradu objavil knjigo z naslovom Bilanca sovjetskega termidorja. Gre za prvo delo, ki zares temeljito in kredibilno opiše ter obsodi stalinistični teror. Knjiga je bila takoj zaplenjena, avtor pa se je moral od tistega trenutka naprej skrivati tako rekoč pred vsem svetom. Leta 1941 so ga partizani našli in v Užicah likvidirali. Milovan Đilas, ki ga je zaslišal, je zanj pozneje dejal, da tudi če bi imel sedem glav, bi prav vse izgubil. Tudi če bi pritekel na ameriški konzulat, bi ga tam pozdravila Stalinova slika (v tistih časih se je namreč ta smehljal celo s sten ameriških šol – pomilovalno so mu rekli uncle Joe, dobri striček Jožek). Živojin Pavlović potemtakem na najboljši možni način pooseblja svetniško ambivalentnost: po eni strani je brez vsakršnega občutka za zgodovinsko realnost, mogoče bi bilo govoriti celo o neodgovornosti, po drugi strani pa je jasno, da … Nadvse travmatičen občutek, ki človeka spravlja v bes, saj ga ne more niti občudovati niti sovražiti – oz. ga obenem občuduje in sovraži. Težava je v tem, da ne more nihče, kakor je enkrat lucidno ugotovil Oscar Wilde, nekaznovano govoriti resnice. Resnica se vendar vedno pojavlja na horizontu zgodovine, ki določene stvari razkrije, druge pa zakrije. In zdi se, kot da se je Pavlović s svojo resnico neupravičeno vrinil, da je torej preskočil vrsto. Skratka, vsaka resnica terja svoj čas. Zdi se, da je današnji čas svetníkom nenaklonjen, ker je preveč ciničen. No, dejstvo je, da slovenski vstajniki svetníkov nimajo in so nesrečni. So nesrečni zaradi trenutne vlade in dobro vedo, da bodo nesrečni tudi po volitvah. Nasprotno pa si je Zbor za republiko našel svojega mesijo in je srečen. Oz. ni srečen, ker ve, da bo moral kmalu oditi. Smešna situacija: vstajniki v nobenem primeru ne morejo biti srečni, Zbor za republiko pa bi lahko bil, a mu vstajniki tega ne dovolijo. Poleg že omenjenega obstaja še en Živojin Pavlović, ki je po naključju tudi režiser po mnenju fimskih kritikov in publicistov najboljšega slovenskega filma, tj. Nasvidenje v naslednji vojni. V tem filmu je prizor, ko se nekdanji slovenski partizan Berk na počitnicah v Španiji pogovarja z nekdanjim nemškim vojakom Bittnerjem. Herr Bittner v nekem trenutku ugotovi, da je njegov nekdanji sovražnik zelo nesrečen človek. Berk mu na to odgovori približno takole (ker Bittner ne zna slovensko, govorita v nemščini): "Ich habe nur ein Leben – und soll ich als Idiot leben nur um glücklich zu sein." (Imam le eno življenje in naj zdaj živim kot idiot samo zato, da bom srečen.)