Novi obrazci

Prejšnji teden sem se uspel zaposliti. Sicer za določen čas in za skromno plačo, a glede na okoliščine v novinarstvu sem bil v sredo zjutraj vesel kot že dolgo ne. Poln zaupanja v sistem. Z avtom sem se odpeljal do deset kilometrov oddaljenega računovodskega podjetja, prijazna gospa mi je izročila zgledno izpolnjeno dokumentacijo, vrnil sem se domov, presedlal na kolo, se odpeljal na zavod za zaposlovanje in tam v nekaj minutah uredil formalnosti. Vrsta čakajočih na zavodu za zdravstveno zavarovanje je bila nekoliko daljša: obvestilo na steni je pojasnjevalo, da je treba zaradi uvedbe novih obrazcev čakati nekoliko dlje. V resnici je šlo za zlovešče opozorilo. Uradnica mi je ob pogledu na moje papirje nemudoma naložila, naj izpolnim nov obrazec M-1. Zanj sem odštel 60 centov, birokratsko neveden nisem uspel najti nobene bistvene razlike med starim in novim obrazcem, hitro pa mi je bilo jasno, da se moram vrniti v računovodstvo in obrazec znova ožigosati. Odkolesaril sem do doma, sedel v avto in se odpeljal tistih deset kilometrov. Gospa v računovodstvu je bila iskreno presenečena, spomnila pa se je, da se menjave obrazcev in podobne pomembne spremembe rade zgodijo julija, ko so ljudje praviloma na počitnicah, in se potem dogajajo nevšečnosti mojega tipa. Na dnu novega obrazca je naletela na nepoznana okenca oziroma izraze (na primer Klasius-srv, Klasius-p) ter me pomirila, da jih bodo izpolnili že v zdravstveni zavarovalnici. V avto, na kolo in že sem bil na pragu uspešnega dokončanja prijave pokojninsko-zdravstvenega zavarovanja. Vrsta je bila nekoliko daljša, sprejela me je druga uradnica. "Zakaj pa tega nimate izpolnjenega," me je okarala. "Ne vem, računovodkinja je rekla, da boste to izpolnili tukaj," sem odgovoril. "Mi izvajamo zgolj prijavo," me je podučila. Zamenjajte računovodkinjo, je še predlagala. Pogodila sva se, da bo manjkajoče šifre vseeno izpolnila ona, jaz pa sem obljubil, da bom začel ljubiti njihovo uradno spletno stran, na kateri "je vse razloženo". Potem je našla usodno napako: datum zaposlitve je strigel za en dan. Porinila je papirje predme in me poslala ponavljat vajo. Hop na kolo, štrbunk v avtomobilsko savno, halo, gospa računovodkinja ...

Merilnik temperature je kazal 39 stopinj. Še dobro, da se je gospa spomnila vprašati, če so otroci zavarovani po meni. So. "Vsi štirje?" Da. Pa sem se odpeljal še nekaj kilometrov do najbližje papirnice kupit dva obrazca M-DČ, ker je mogoče na enega spraviti podatke le za dva obrazca, pardon, otroka. V tretje je šlo na zavarovalnici kot po maslu. Uradnica je rutinirano obdelala papirje, nekaj je na njih napisala na roko, nekaj je na njih nalepila, na koncu jih je še ožigosala. Edina njena pripomba je bila (namenjena bolj kolegu za sosednjim okencem), da bi bil že skrajni čas, da jim nabavijo aparate za žigosanje.

Vem, da je moja izkušnja malenkostna v primerjavi s tem, kar doživlja marsikateri državljan v uradnih postopkih. Vem tudi, da konkretne uradnice niso nič "krive", če se "neodgovorno" vnaprej ne pozanimam do potankosti o postopku, v katerega se prostovoljno spuščam. Vseeno pa je takšna kafkovska izkušnja čisti odmerek obupa, ki te opomni, da v sistem nima smisla zaupati. Da vse ideološko nakladanje o obračunu s tranzicijsko navlako nekdanje države, o vitki državi, funkcionalni upravi, modernem informacijskem sistemu in ne vem čem še, pade, ko te dobi v kremplje uradnik. Minilo je dvajset let in jugoslovanska birokratska mentaliteta živi bolj kot kadarkoli prej. Še huje, očitno je Evropa v njej našla enega izmed svojih najsvetlejših navdihov. Zgolj za to gre v praksi, ko visoki politiki pozivajo k vladavini prava: kako državljanu zagreniti normalno delovanje in življenje.