Nisem revež, a zahtevam spremembe

"Kaj se pa tu dogaja?" je vprašalo štirinajst- ali petnajstletno dekle, ki je šlo s prijateljico mimo ljubljanske Borze, te dni bolj znane kot Bojze. Prostor pred njo so namreč po demonstracijah 15. oktobra, v katerih je sodelovalo več tisoč mest po svetu, zasedli protestniki. Zmotno sem menila, da je okupirana cona znana vsem. Kljub časopisom, internetu, mobilni telefoniji, informativnim zaslonom na avtobusih, grafitom in besedah, ki potujejo od ljudi do ljudi, po prestolnici še vedno hodijo najstniki, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja. Najstniki, ki bi morali biti uporniško nastrojeni že a priori. Tovrstno ignoranco do obkrožajočega sveta kar težko zaobjamem s svojim umom, preveč znanstvenofantastična je zame. V komentiranje aktualnega političnega in gospodarskega stanja se ne spuščam prav pogosto, a določene stvari me v to skoraj prisilijo. Na primer vsesplošna ignoranca do tega, kar se trenutno dogaja pred Borzo. "To se me ne tiče" odnos. O, še prekleto se vas tiče. To, kar se dogaja pred Borzo, ni nekaj, kar se je skupina mladih spravila početi zaradi ljubega dolgočasja ali ljubezni do kuhanja obrokov v velikem loncu sredi urbane divjine. Ne gre za novo vrsto zabave; nobenega pijančevanja in razgrajanja ni (so pa delavnice in kulturni program, mimogrede). To, kar se dogaja pred Borzo, ni posledica izgubljene stave. Je odsev stanja v državi in v svetu. Je prvi pravi boj tega stoletja za prepričanja, pomembnejša od posameznikov.

Razumem, ljudje mirno hodimo mimo po svojih opravkih in službah, protestniki pa večino najbolj begajo zato, ker jim ni jasno, zakaj proti kapitalizmu protestirajo pred Borzo in kaj skušajo doseči. Z Borzo ni težav, je simbol kapitalizma in kot taka je več kot primerna za protestno akcijo; ukleščena je v samo središče mesta, med stolpnice, nekaj korakov stran od najbolj prometnih avtobusnih postaj v mestu, obenem pa sovpada s prizorišči protestov po svetu. Cilj protesta pa je pravzaprav že dosežen, čeprav nikoli končan. Tam so. Kljub mrazu, dežju in snegu so tam. In na tej točki ni več pomembno, koliko časa bodo zdržali. Kot je komentiral eden od uporabnikov Twitterja, kdor je pripravljen kampirati na mrzlem asfaltu v teh vremenskih pogojih, ima pomembno stališče, pa tudi če ga ne zna artikulirati v nam všečno različico. Bi bilo bolje, če bi začeli gladovno stavko tam nekje pred vlado dokler se nihče ne bi več spomnil, zakaj sploh gre? Protestniki morda nimajo desetih zapovedi, ki bi jih zavezane s pentljico predali komurkoli že, ki trenutno vodi to državo, a sporočilo je jasno. Dovolj je.

Ciniki lahko ob moji podpori protestov takoj opomnijo na mojo obleko iz H&M in HTC-jev mobilni telefon v roki, ker si do želje po spremembah po neki sprevrženi logiki upravičen samo, če si revež, medtem ko lahko glas proti kapitalizmu izraziš le, če živiš v jami sredi ničesar in zavit v krzno zobaš jagodičevje. Bistvo ni v tem, da bi morala za protest, ki bi ga odobravali ciniki, najprej za komunikacijo namesto telefona uporabljati goloba pismonošo, ampak v distribuciji dobrin. Ali, kot se je vprašal prijatelj – ker nosim najkice in uporabljam iPhone moram biti zadovoljen, da mi tisti, ki ima že zdaj 40 milijard, omogoči, da ta iPhone kupim za 600 evrov? Zato, ker smo proti današnjemu kapitalizmu, nam ni treba hoditi bosi po svetu, upravičeno pa lahko zahtevamo pravičnejšo delitev.

Če potrebujete še konkretnejše razloge, si jih lahko poiščete v vseh posameznikih, ki jim gre čedalje slabše. V tistih, ki stojijo v vrsti pred Rdečim križem; v moškem s 30 leti delovne dobe, ki živi s 180 evri na mesec, v upokojenki, ki na mrazu prodaja šopke posušenih rož, da ima po plačanih računih sploh še kaj denarja za hrano, v večnem študentu, ki je večen predvsem zato, ker sicer ne dobi dela. Država se je spremenila po eni strani v hiralnico z umiranjem po obrokih, po drugi v večno čakalnico. Kar zadeva mene, gre za boj za človeku dostojno življenje. Res mislite, da vas nič od tega ne zadeva, da še ni čas za vstajo? Če je tako, potem je nekaj resno narobe z najpomembnejšim organom v vašem telesu, ali pa z novinarji, ki teh zgodb ne spravijo do ljudi, ki jih ne doživljajo tudi sami. Nekaj je resno narobe v vsakem primeru.

To sem že povedala, pa bom še enkrat, ker je nekatere stvari očitno treba ponoviti čim večkrat – na protestu 15. oktobra se me pozivi h ukinitvi bank in interpretacija enakih možnosti za vse kot v par najkic za vsake noge niso dotaknili v tolikšni meri kot zgodbe, ki so jih dan pred tem v prostorih NLB brali povsem običajni državljani s povsem vsakdanjo finančno zgodbo. Moja je podobna: delam že deset let in nimam niti dneva delovne dobe; zboleti ne smem, ker potem ni denarja; nisem brezposelna, a nimam službe, kar moji banki dela precejšnje preglavice, ko izpolnjuje kakšne obrazce. Nimam nobene možnosti najema kredita in tudi če bi ga imela, bi lahko lastno stanovanje odplačala s kakšnim 400-evrskim pologom vsak mesec za nadaljnjih 30 let in z obrestmi, s katerimi bi skoraj enkrat preplačala vrednost kredita. Vsa zavarovanja si plačujem sama, le glede pokojninskega se kar ne zmigam in stanje v državi mi niti ne nudi motivacije za to. Sploh me ne čudi, da so se študenti tako krčevito uprli spremembi ureditve študentskega dela, saj smo se, kot ponavadi, spet spravili urejati posledice namesto problema samega. Lepimo obliže na žulje, čevljev pa ne zamenjamo.

Najbolj žalostno od vsega je, da mi gre v primerjavi z mnogo Slovenci pravzaprav zelo dobro. V kateri sef so zaklenili perspektivo te države, tega sveta? To je morda najpomembnejši boj naše generacije in tistim, ki imajo dovolj močno prepričanje, da zaradi njega že skoraj en teden vztrajajo pred Borzo, snegu in mrazu navkljub, lahko pravzaprav zavidamo. Pravijo, da se Slovenci ne znamo boriti za vse, ampak samo vsak zase. No, protestniki pred "Bojzo" so tam tudi zame in ja, za tisto 15-letnico, ki ne ve za obstoj sveta zunaj njene glave, tudi. Za vse nas gre. In peščica aktivnih je vredna milijon pasivnih.