Nedelja,
11. 11. 2012,
22.48

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Nedelja, 11. 11. 2012, 22.48

8 let, 10 mesecev

Nič novega na zahodni fronti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Analitiki imajo zelo radi presenečanja in vedno radi govorijo o tesnih izidih in težkem napovedovanju rezultatov.

Priznam, da sem bil do zadnjega med tistimi, ki so vedeli, da ima Obama dejansko največ možnosti za zmago na ameriških predsedniških volitvah, vendar so vseeno v srcu upali, da se bo zgodil presenetljiv preobrat. To bi bila edina možnost, da bi lahko pisali kaj novega v naslednjih letih oziroma analizirali drugačno administracijo ZDA ter na dolgo in široko filozofirali o še neraziskanih področjih zunanje politike. Žal sedmega novembra zgodaj zjutraj ni bilo nobenega presenečenja: Barack Hussein Obama je dobil še en mandat. ZDA gredo naprej po začrtani poti. Očitno je strategija "minimalne strategije", kot so jo imenovali v demokratskem štabu, odobrila sadove, radikalizacija republikanskega tabora na konservativnih pogledih pa zagotovila prepričljivo zmago. Finančni svet, ki je pred štirimi leti brez zadržka podpiral Obamo, raje ni zamenjal vlaka. Bank of America, Credit Suisse, JP Morgan in preostali velikani Wall Streeta, ki so v veliki meri krivi za današnjo gospodarsko krizo, so presodili, da je predsednik ZDA dovolj previdno krmaril med težavami, ki so nastale, in da jih ni preveč odškodoval pri sprejemanju protikriznih ukrepov. Medtem ko je večji del zahodnega sveta verjel, da bo Obamova administracija ostro napadla finančne institucije po izbruhu dolžniške krize bank, je ameriški predsednik v resnici ustvarjal okolje, v katerem so se lahko velikanske investicijske banke, ki so igrale v svetovnem kazinoju in izgubile zasebni denar, znova konsolidirale, rešile in poenotile s podporo javnega proračuna. Mitt Romney je bil tipičen produkt finančnega sveta. Dolga leta je delal v omenjenem sistemu in okrepil zasebno bogastvo. Vendar vse kaže, da kapitalistični denar, ki ima od nekdaj raje demokratsko-socialistično zastavo, ni obrnil hrbta Obami. Prvi temnopolti vodja Združenih držav –tipičen produkt michiganskega poslovnega okolja – se je izkazal za dovolj pragmatičnega in zanesljivega partnerja. Kot je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Stiglitz zelo jasno poudaril v zadnjih urah pred volitvami, se nobeden od kandidatov med kampanjo ni preveč poglobil v analizo finančnega sveta oziroma njegovih predstavnikov ter opisal vzrokov gospodarske krize, ki vsak dan klesti blaginjo državljanov večjega dela sveta. Obama ni mogel, ker je njihov zaščitnik, Romney ni smel, ker si je moral pridobiti njihovo zaupanje. Tako kot vsak kupec v trgovini, ki raje kupi preverjene proizvode, so tudi ameriški strici iz ozadja raje spet zaupali končno podporo staremu novemu predsedniku. Ali bo v naslednjem mandatu res vse enako? Ponavadi je drugi mandat precej bolj zanimiv zaradi dejanske svobode, ki jo predsednik ima, potem ko se ne počuti več vezan na kakršnekoli volitve. Barack Obama lahko zdaj dela za to, da bi si res zaslužil Nobelovo nagrado za mir, ki mu jo je svet podaril na kredit po prvi izvolitvi. Če se je notranja politika izkazala za še nekako uspešno, je Obama zagotovo razočaral skoraj ves svet v zunanji politiki. Ogromno pozornosti je namenil Kitajski. Pekingu, kot je rekel pred kratkim prof. Ferfila, so zrasla prevelika krila in ZDA izgubljajo kompas na mednarodnem odru v trenutku, ko pozabijo na transatlanske povezave in na Sredozemlje. Iskreno upam, da bo novi državni sekretar ZDA (glede na to, da namerava Hillary Clinton opustiti funkcijo, verjetno v želji po pripravah na volitve 2016) Obami svetoval drugačen pristop, ampak začetek ni najbolj obetaven. Točno tako kot pred štirimi leti bo v naslednjih urah prvo potovanje nove ameriške administracije namenjeno v Azijo. Po dvesto letih ZDA dejansko pozabljajo na lastno zgodovino.