Neustavljiva uničevalna sila

Svet se giblje, nezadržno in čedalje hitreje. V njem se odvijajo številni protislovni in kompleksni trendi. To situacijo pogosto opisujejo z dramatičnimi eshatologijami, češ, svet se je popolnoma iztrgal nadzoru in ga ne obvladujemo več. Vendar pa ta situacija ni nova. Kje pa. Sociologija kot znanost je pravzaprav nastala kot akademski odgovor na potrebo po analizi izjemnih sprememb v drugi polovici 19. stoletja, ki so v temeljih spremenile večino takrat znanih družb. Alvion Woodburry Small, ustanovitelj prve sociološke katedre v ZDA in prvi urednik slovite revije American Journal of Sociology, je bil nad socialno dinamiko tako očaran, da je v uvodniku k prvi številki te revije kar oznanil dobo sociologije.

To seveda ne pomeni, da se ukvarjamo s starim vinom v novih steklenicah. Obseg in hitrost globalizacije sta v dinamiko sodobnih družbenih sprememb vnesli novo dimenzijo in meja med lokalnim in globalnim se je zameglila. To je najbolj kruto demonstrirala aktualna svetovna gospodarska kriza; globalni pogoji vedno bolj in vedno hitreje vplivajo na lokalno okolje. Po drugi strani pa lahko celo razmeroma minorne lokalne inovacije dobijo svoje mesto v globalnem kontekstu. Opravka imamo torej s precej protislovno situacijo, v kateri ne more nihče ubežati, po drugi strani pa se ima vsakdo možnost prilagoditi in uspevati. Ali pogrniti na celi črti. Nacionalne države, regije, lokalne skupnosti ali celo najmanjše organizacije in posamezniki imajo možnost na dolgi rok vplivati na svoj položaj in postati svetovni voditelj v svoji niši. Ali pa končajo na periferiji.

Tekmovanje je torej globalno. In je izjemno zahtevno. Kljub temu pa je z vidika razvoja te države ključno nekaj popolnoma drugega. Notranje družbene, ekonomske in politične inštitucije, pa tudi omrežja in kognitivni okvirji, igrajo vitalno vlogo pri spodbujanju ali zaviranju razvoja. In učinke globalnih trendov lahko prilagodijo tudi v svojo korist. Temeljni pogoji razvoja so po svoji naravi popolnoma notranji, kriza gor ali dol.

Zato je morda ključni razvojni problem Slovenije ihtavost, s katero se slovenski levičarski intelektualci in politiki zaletavajo v vse, kar vsaj po malem spominja na spremembe. Odločnost, da je treba stati na mestu oziroma kar v preteklosti, je osupljiva. Pa na tem mestu ne govorim o Janezu Stanovniku, karikaturi, ki na proslavah grmi kot na kakem partizanskem mitingu leta 1944. To je folklora. Nezaželena, nepotrebna in škodljiva, sicer z določeno mobilizacijsko zmožnostjo, ampak še vedno zgolj folklora. Veliko večji problem so ključni politični akterji slovenske levice in civilne družbe, ki tej državi ne dopuščajo, da bi se razvila. Ki nas silijo, da stojimo na mestu in kljubujemo velikanskemu toku, ki nas bo odnesel in mu ne moremo kljubovati, namesto da bi ga izkoristili za to, da bi nas odnesel tja, kjer želimo biti. To je tisto, kar nas uničuje. Prava uničevalna sila ni mednarodna kriza. Neustavljivo uničevalno silo lahko najdemo le pri sebi doma.