Neurje po Kristusu

Prizor sobotnega večera na madridskem letališču Cuatro Vientos je bil dramatičen in ironičen. Vrhovni poglavar katoliške cerkve je sedel sredi nadnaravno ogromnega belega oltarja, z vseh strani so ga zakrivali beli dežniki, nepregledna množica mladih vernikov mu je navdušeno vzklikala, on pa ni mogel pridigati. Silovit piš mu je odpihnil belo čepico in neurje je pokvarilo ozvočenje. Homilijo v bran tradicionalne poroke in pravice do življenja – jasno obsodbo liberalnih reform, s katerimi je Španija uveljavila pravico do istospolnih porok, olajšala ločitev in vpeljala polno svobodo do uveljavitve splava – sta odnesla veter in voda. Organizatorji papeževe madridske turneje oziroma Svetovnega dneva mladih so neurje šaljivo interpretirali kot uslišanje priprošenj za vodo, po kateri so romarji hlepeli med peklensko dnevno vročino. Papež je izza dežnika pohvalil "od dežja močnejšo" vero prisotnega občestva, njegov uradni govorec pa je v nevihti našel celo priliko o krščanskem življenju, v katerem moč vere premaga trenutke težav. Govoričili so tudi o čudoviti preizkušnji in preizkusu potrpežljivosti, poguma ter zavezanosti nadaljnjemu pričevanju.

Za sobotnim dežjem je posijalo nedeljsko sonce in iz šale se je razvila maša, v kateri je papež vernike pozval, naj se rešijo individualizma ter postanejo misijonarji evangelija. Radost Kristusove vere je po novem namreč treba deliti z drugimi. Ni več dovolj, da si s Kristusom v intimnem razmerju, papež te poziva k "coming-outu"; Cerkev sili vernike v parado ponosa. Ne le pričevati, tudi prepričevati je treba, tako kot v starih dobrih časih. Še tako prepričan vernik ni dosti vreden, če aktivno ne koristi posredniku med bogom in vero – Cerkvi. V tem je nekaj "novega": še pred kratkim so cerkveni dostojanstveniki prepričevali, da moraš boga najti v sebi, zdaj pravijo, da je treba božjo blagovno znamko tržiti z direktnim marketingom.

V zgodovini človeštva velja širjenje krščanstva za eno izmed najbolj krvavih zgodb. Kdo torej sploh potrebuje nove križarske pohode? Množice ljudi, ki vsiljujejo svojo vero drugim ljudem – leta 2011? Drži, Vatikan je v globoki krizi, s spolnimi škandali si je v zadnjih letih (verjetno) usodno zapravil še zadnji ostanek ugleda. Za ilustracijo: kljub drugačnim napovedim je papež v pogovoru s španskim premierjem le megleno kritiziral polno legalizacijo splava (legalizacije gejevskih porok sploh ni omenil), po drugi strani pa so duhovniki, ki so na verskem srečanju spovedovali, dobili enkratno pooblastilo, da vernice, ki bi priznale, da so opravile splav, oprostijo siceršnje kazni za tak greh – izgona iz Cerkve.

Papeževo novačenje mladinskih misijonarjev je zato razumljivo, konec koncev Cerkev potrebuje mlado meso, vendar pa to po drugi strani ne pomeni nič drugega kot zlorabo verskih čustev avtentičnih kristjanov – tistih, ki vere ne prakticirajo le formalno, v praznovernem lovu na odpustke.

Nas torej ob kampanji proti "bogokletnemu" družinskemu zakonu in vztrajnih poskusih vrha Cerkve v Sloveniji, da zasede parcelo, za katero trdi, da ji pripada v javni vzgoji in izobraževanju, čaka še mehko mučenje prepričujočih mladih vernikov? V zdajšnjih okoliščinah nenehnega in nespravljivega ideološkega, političnega histeriziranja bi bila to le še ena zoprnija več. Kot vselej pa gre tudi pri tej vatikanski akciji bolj za stvar interpretacije (manipulacije) kot vere. Če bi bil papež res velik, se ne bi, skrit za dežnikom, hvalil, kako je vera, ki jo upravlja, močnejša od dežja, ampak bi rekel: bog želi, da nocoj umolknemo.