Neuradno samomor

Pred desetimi dnevi smo lahko v več medijih prebrali, da se je ponoči ubila ženska, ki je padla skozi odprto okno sobe v šestem nadstropju zgradbe v ljubljanskem študentskem naselju. Policisti so sporočili, da po prvih zbranih obvestilih tragični dogodek ni imel znakov kaznivega dejanja in da bodo o vseh ugotovitvah obvestili pristojno tožilstvo. Obenem so še povedali, da javnosti podrobnosti o dogodku ne bodo razkrili. Več uredništev spletnih novičarskih portalov je ob tej novici zaradi pietete onemogočilo možnost komentiranja bralcev.

Korektno "zapakirano": novinarska dolžnost je opravljena, pravici javnosti do informiranosti je zadoščeno, suspenz je primerno vznemirljiv – Je bila nesreča? Je bil samomor? – ,obenem pa ni nihče z ničemer namigoval, da je šlo za tragično dejanje, ki s stališča moralne večine še vedno velja za zavrženo, nečastno, nekrščansko. Še policija je odločno rekla "howgh".

Kako je bilo še pred pičlega pol leta vse drugače! Takrat, ko se je moralo (sicer dva dneva prepozno) oglasiti celo novinarsko častno razsodišče in okarati medije, da poročanje o smrti Danila Slivnika, ni bilo v skladu z novinarskimi etičnimi normami. Spomnimo se še enkrat: 6. januarja popoldne so elektronski mediji drug za drugim bombastično objavili vest, da je umrl Danilo Slivnik. Neuradno storil samomor. Vsi glavni mediji so bili nemudoma na prizorišču tragedije, vsi po vrsti so objavili identično besedilo, v grobem povzeto takšnole: Na ljubljanski policijski upravi so potrdili, da so bili okoli 14.40 obveščeni o samomoru. Po neuradnih informacijah se je Danilo Slivnik ustrelil s pištolo, policija pa izključuje tujo krivdo. Kriminalisti bodo o ugotovitvah obvestili pristojno tožilstvo.

Po prvem valu škandala se je kritična ost uperila v etično normativnost poročanja o Slivnikovi smrti, torej v to, da je in kje je (neuradno) storil samomor. Do danes pa še nihče ni problematiziral neznosne lahkotnosti, s katero so mediji prenesli policijsko ugotovitev o (domnevnem) samomoru, torej nenavadno samoumevnost same trditve o samomoru. Pridevnik "neuradno" je bil tam od začetka zgolj po uradni dolžnosti, zaradi forme.

Pol leta po smrti Danila Slivnika se je v odsotnosti kakršnekoli poznejše relevantne (uradne) informacije treba vprašati naslednje: Kdo je novinarje obvestil o (domnevnem) Slivnikovem samomoru, da so se tako ekspresno, v tropu znašli na prizorišču in unisono zatrdili, da je Slivnikova smrt posledica samomora? Kaj je v nadaljnji preiskavi ugotovila kriminalistična policija in kaj je storilo pristojno tožilstvo? Že zaradi očitnega vpliva policije na hlastnost objave o (načinu) Slivnikove smrti bi bili pristojni dolžni javno sporočiti ugotovitve iz kriminalistične preiskave. Na osebni spletni strani zdajšnjega notranjega ministra je nek bralec/komentator (ki verjame, da je bil samomor nad Slivnikom storjen) zapisal nekaj zelo konkretnih vprašanj: "Kako so bili zavarovani sledovi na kraju 'samomora'? Kako je bila zavarovana korespondenca Slivnika (e-maili, telefonski pogovori – vse številke? Je bil izdan nalog za pridobitev vsebin teh pogovorov? S kom se je sestal v zadnjih dneh? Kdo je zavaroval njegove zapiske (papirne, računalniški diski ipd.)?"

Zoprna vprašanja, mar ne? Počasi se bo začelo muditi z odgovori, sprenevedava pieteta novinarskih standardov gor ali dol.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.