(Ne)mobilnost

Že prvi dan, ko sem se z Gosposvetske na Dalmatinovo prebijala dlje kot običajno, mi je bilo jasno. Najprej sem si mislila, da je pač petek, čeprav to ponavadi še ne pomeni, da je gneča že pred sedmo uro zjutraj. Potem sem zagledala varnostnika in zaporo sredi Slovenske in dojela, da je spet prišel tisti dan v letu, ko bomo v imenu mobilnosti ustvarili še večje prometne zamaške po mestu. Čudovito. Čas za vstajanje deset minut prej in za udobnejše čevlje.

Med 16. in 22. septembrom pač poteka Evropski teden mobilnosti, ki ga v Ljubljani zaznamujemo predvsem tako, da za osebna vozila zapremo del Slovenske ceste od Figovca do filofaksa. Tako naj bi ustvarili prostor, ki je namenjen samo avtobusom, kolesarjem in pešcem, v realnosti pa to pomeni, da se z avtobusom do točke zapore cijazim vsaj trikrat dlje, zato da se lahko potem tistih nekaj sto metrov peljem karseda lagodno. Kot peška nisem smela ravno hoditi po sredi ceste, sem pa zato lahko hodila prek zebre neodvisno od semaforja. Zelo mobilno. Vse, kar si pešec v Ljubljani želi; čakanje na semafor je očitno največja nadloga povprečnega pešca pri srečanju s Slovensko. Še en kapitalni problem, ki sem se mu očitno do zdaj uspela izogniti.

Kolesarskih izkušenj ne morem opisati, čeprav imam z bicikli bližnja srečanja vsak dan, pa če je teden mobilnosti ali ne. Ne vem, nenehno sem jim pod nogami – no, pod kolesi –, pa čeprav hodim po pločniku in vedno pogledam okoli sebe, preden stopim na kolesarsko stezo. Mimogrede, ne vem, kateri genij je za kolesarske steze namesto na cesti našel prostor na pločniku. Po zaslugi tega genija zdaj večina kolesarjev meni, da (ob pomanjkanju kolesarske steze) pač sodi na pločnik. In pravzaprav niti nimam težav s kolesarji na pločnikih, imam pa težave s kolesarji, ki mi na pločnikih cingljajo in pričakujejo, da se jim bom umaknila. Navijam za sožitje, ampak oprostite, na pločnikih se boste pač vi ognili meni, ne jaz vam.

Saj razumem, kolesarji so kul, poceni, zdravi, v glavnem, sploh nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi mestu, in za njih je slabo poskrbljeno, a jaz sem avtobusnik in pešec, zato lahko kaj resnega povem le o tem. In resno povem, da koncepta tedna mobilnosti ne razumem čisto dobro. Pretekli teden sem bila prav izrazito nemobilna in edino, do česar so me s tednom mobilnosti pripravili, je to, da sem od doma odhajala prej in iz avtobusa izstopila kakšno postajo pred najhujšim ter pot raje dokončala peš. Torej je bil teden mobilnosti pravzaprav teden, ko sem imela še manj časa in za odtenek več (prisilne) rekreacije. Skoraj smiselno. Menda je šlo namreč pri tednu mobilnosti tudi za preverjanje možnosti zaprtja dela Slovenske ceste, pa seveda tudi za zdravje, ker avtomobili pač zastrupljajo bolj kot kadilec, ki puha oblačke dima na avtobusni postaji, označeni z nalepko, da je kajenje pod njenim okriljem prepovedano.

V tej silni želji po še bolj pešconastem in zdravem osrčju mesta smo torej za en teden uredili zaporo, ki je v njeni okolici povzročala mini prometne infarkte. Mene pa igranje poskusnega zajčka ne veseli tako zelo in bi raje videla, da se tovrstnih zadev lotevamo malo bolj premišljeno in da nismo zadovoljni samo s tem, da so se ljudje po nekaj dneh začeli izogibati Slovenski. A bejž no? To še ne pomeni, da jih je bilo na cesti kaj manj, ali da se je število ljudi, ki v avtu sedijo sami, kaj zmanjšalo. Se vam ne zdi, da je to morda večji problem? Mentalitete ljudi ne bo spremenil en teden kvazimobilnosti, zaradi katerega nisem slišala drugega kot nerganja, saj je vse skupaj res precej ironično – biti tako nemobilen ob tednu mobilnosti.

Moje življenje v prestolnici pretekli teden tako ni bilo prav nič bolj kakovostno, kot so mi to sporočali pamfleti Mestne občine, sem pa z veseljem obujala spomine na čase, ko na cestah še ni bilo najnovejših avtobusov – ob tednu mobilnosti sem namreč kot zanalašč nenehno vstopala samo na starejše modele. Tiste, pri katerih ni treba ničesar pritiskati ali se bati klime, zato pa se moraš držati, da te na ovinku ne odnese z gladkega stola. In najboljše – pri izstopnih vratih imajo na sredini držalo, zato so se potniki prisiljeni razporediti v dve vrsti, česar pri novejših vratih ljudje pač ne obvladajo. No, pa sem našla eno dobro stran tedna mobilnosti, čeprav ne vem, koliko je imela avtobusna nostalgija dejansko opraviti z njim. Ko bodo uspeli avtobuse spremeniti v drugo najbolj mobilno prevozno sredstvo v mestu (prvo je seveda kolo), se lahko pogovarjamo naprej. Ne vem, pač menim, da je treba najprej urediti takšne stvari in šele potem zapirati središče in pričakovati, da bodo ljudje kar avtomatično manj silili z avtomobili skozi mesto. Eksperiment z enotedenskim zaprtjem centra ni naredil prav nobenega resnega premika v to smer.