Zgodbe o arktičnem ledu in njegovem domnevnem izginjanju povedo marsikaj o tendencioznih in napačnih interpretacijah ter nagnjenju, da vse prikažemo bolj črno in dramatično. Zakaj že?
Prejšnji teden je zaokrožila novica o "upočasnjenem taljenju arktičnega ledu", zaradi katerega se "poletja brez ledu, ki se bližajo zaradi globalnega segrevanja, vendarle ne bodo zgodila tako hitro, kot je bilo napovedano". Spodbudne podatke, da arktični led ne izgineva, vsaj ne tako hitro, kot so to nekateri napovedali, je zagotovil znanstveni program CryoSat Evropske vesoljske agencije.
Leto 2014: "Izgineva, ampak počasneje"
Tako je ob koncu leta 2014 teorija o popolnem izginjanju arktičnega ledu vsaj za nekaj časa izginila z naslovnic. Prav tistih, ki so arktičnemu ledu že večkrat napovedale, da leta, ki se izteka, sploh ne bo dočakal. Naslovnic, ki še vedno napovedujejo katastrofe, kot da ne bi upoštevale, da se zadnjih 17 let povprečna temperatura ozračja ni višala.
Podnebje se gotovo spreminja (vedno se je in vedno se bo, vprašanje je le kako), a ob vsem tem vedno znova preseneča vztrajnost tistih, ki se drznejo tako zapleten, dolgotrajen in večplasten pojav, kot je podnebje, poenostaviti na nekaj medijsko vabljivega in priročnega za določene interesne skupine. Ne zaslužimo si plehkih napihnjenih zgodb, ne zaslužimo si niti nekritičnega zanikanja. Želimo si kompetentne, popolne in nepristranske razlage – ne samo pri podnebju in njegovih smernicah.
Leto 2008: "Čez pet let ga ne bo več" (očitno so se ušteli)
Urednik znanosti uglednega in priznanega britanskega časnika (ime je namenoma izpuščeno) je avgusta 2008 zapisal, da so "znanstveniki na podlagi neverjetne hitrosti taljenja ledu v tednu pred tem, ko so velike nevihte nad Aljasko potisnile topel zrak nad Arktiko, spremenili svoje napovedi o izginotju arktičnega ledu". Na podlagi podatkov enega tedna? Kdo z vsaj malo naravoslovne izobrazbe, tudi take, ki jo lahko pridobi pri dobrem učitelju srednješolske fizike ali kemije, bi sploh lahko pomislil, da je en teden dovolj dolgo obdobje za sklepanje o dolgoročnih podnebnih spremembah?
Malo temeljne fizike
Ali so ti znanstveniki kdaj slišali, kaj pomeni "reprezentativen vzorec", ali se je piscu morda le ponesrečil zapis, ko je povzemal svoje vire? Ni namreč neobičajno, da se ob povzemanju znanstvenih del in trditev zaradi poenostavljanja pri navajanju informacij v medijih bistvo zgreši ali se jih celo popači.
Sploh pa ne razumem, kako lahko v isti sapi, ko priznavajo, da gre za izredni dogodek (kratkotrajne večje količine toplega zraka zaradi nevihte), uporabljajo prav te podatke za neupravičene dolgoročne napovedi. Danes je bilo po dolgem času vroče, torej bo vse leto vroče – če bi vam to kdo povedal, bi ga najbrž pisano pogledali. Niti znanstveniki očitno niso imuni proti pogosti bolečini medijev: s katastrofami in črnimi scenariji je očitno lažje pritegniti pozornost kot z utemeljeno in s pravilno upoštevanimi relevantnimi dejstvi podprto razpravo. Seveda ne bomo posploševali, a trend je boleče očiten.Junij 2008: "Morda ga ne bo že to poletje" (ne preberite samo naslova)
Na začetku junija 2008 je kanadski klimatolog (ime je namenoma izpuščeno) napovedoval, da se "že to poletje lahko zgodi, da bo severni pol ostal brez ledu". Mediji, ki so se pri tej izjavi ustavili, niso naredili usluge niti znanstveniku niti svoji kredibilnosti, še najmanj pa svojim bralcem.
Le nekateri mediji so v svojih prispevkih dodali njegovo razlago, da gre bolj za simbolni pojav, saj je led okrog severnega pola tanek, medtem ko bodo debelejše plasti ledu, ki so zaradi naravnih pojavov drugje pogostejše kot na samem severnem polu, ostale.
A naslovi prispevkov v medijih so bili dovolj dramatični, da ob površni in nepopolni razlagi vseh ugotovitev napeljujejo na dramatične sklepe. Predvsem pri tistih, ki želijo verjeti v kataklizme.
Ali še pomite avstralski polom na Antarktiki?
Na polarnem ledu, sicer na nasprotnem koncu Zemlje, so nasedli še nekateri, ki so verjeli v izginevanje ledu, tokrat antarktičnega. Avstralski klimatolog Chris Trurney je zbral peščico petičnih eko turistov, ki so se želeli prepričati o izginevanju ledu zaradi globalnega segrevanja. Smiselno so izbrali december, ko je na južni polobli najmanj morskega ledu, a jih je dočakalo presenečenje: ne le, da je njihova ladja Akademik Šokalski ostala ujeta v ledu že pred prihodom do Antarktike, tudi dva močna ledolomilca, ki sta se odpravila na pomoč, sta ostala sužnja antarktičnega ledu – celo v tistem letnem času, ko je tam morskega ledu najmanj.
To, da ena lastovka še ne prinese pomladi, je šola za vse, a "šolnino" za to ponižano ekspedicijo so plačali avstralski davkoplačevalci. Ni bila nizka, 2,4 milijona avstralskih dolarjev ali skoraj 1,6 milijona evrov.
Pomen pravega trenutka
Še nasvet za tiste, ki skušajo poskrbeti za senzacionalistične zgodbe: december ni ravno najboljši čas za napovedi o izginevanju arktičnega ledu, saj ga je takrat zaradi sezonskih nihanj zagotovo več kot kdaj poleti. Že res, da so ta čas morda izbrali zaradi podnebne konference v Limi, ampak takrat narava ni naklonjena takšnim teorijam. Počakajte vsaj do konca junija (avgusta je med letom najmanj arktičnega ledu), ker se bo takrat ta teorija ob neupoštevanju že omenjenih sezonskih nihanj morda komu zdela bolj smiselna.