Ne bi smel odgovarjati le Stojanović

Odhod Slaviše Stojanovića izžareva več pomislekov. Vskočil je takrat, ko se je že pogrevala mineštra, v kateri sta manjkali užaljeni sestavini, Robert Koren in Milivoje Novaković, okus bogatih afriških začimb (spomin na južnoafriško zgodbo) pa povsem razvodenel. Navijači, razvajeni kot le malokateri v Evropi, so prisluhnili vedno glasnejši zgodbi o razdoru med nogometno Ljubljano, na čelu s krovno zvezo, in "uporniškim" Mariborom, ki je ob odličnih klubskih rezultatih zahteval več pozornosti. Iskala se je rešitev, navidezna srednja pot, a je njene navidezne temelje spodkopala rezultatska kriza. Reprezentanca je pod vodstvom Stojanovića pogorela. Ugled se je v vsaj na papirju lahki skupini izgubljal, Kekov naslednik pa hitro zapravljal kredite. Ko ni rezultatov, ne zaleže prav nič. Vzdušje se je znašlo skoraj na mrtvi točki, na tribunah ni bilo več tako prešerno kot pred prihodom Ljubljančana.

Ni bil kos pritisku

Krivcev je več. Pa ne le selektor. Ta je kmalu ugotovil, da se je znašel v vlogi, kjer švigajo strupene puščice v takem ritmu, ki mu je težko slediti, kaj šele pravočasno postaviti v bran. Živce so mu načenjali tudi nenogometni očitki, kjer ni manjkalo provokacij (celo) na narodnostni osnovi. Težko je doživljal vse pikre komentarje, ki so klicali k odstopu, in vse manj spominjal na dobrovoljnega "profesorja", kakršnega smo poznali iz domžalskega obdobja. Ni bil sproščen, kar se je opazilo na mnogih korakih. Odstopa le ni bilo. Tako po nesrečnem Oslu kot po deževno zagrenjeni Tirani. Izostali so rezultati, avtoritativna drža, dodatno jezo si je nakopal še s premalo drzno in nedosledno pomladitvijo reprezentance. Čeprav je marsikdo pozabil, da je spoštoval dogovor s selektorjem mlade izbrane vrste. Po nekdanjem šampionskem trenerju Domžal je udrihalo z vseh strani. Ne samo mariborske. Kot da bi lanskega novembra, ko je sprejel izziv, podcenjeval trenutek, v katerega bi ga lahko potisnil rezultatski neuspeh. Pa ne samo v zbiranju točk, pač pa tudi graditvi in ustalitvi igre, ki bi predstavljala osnovo za prihodnost. A po devetih tekmah ni kazalo na bolje. In v zraku je že zadišalo po spremembah.

Navijači so pričakovali samokritiko

Pojavil se je pač v trenutku, ki mu zaradi okoliščin ni bil pisan na kožo. Cilj, ki ga je kategorično postavljal "šef" Aleksander Čeferin, uvrstitev na SP 2014, in od njega (vsaj v začetnih mesecih) ni odstopal niti za ped, je predstavljal preveliko odgovornost. In pritisk. Iskanje kratkoročnih rešitev, prisilni nadomestek za bolj sproščeno eksperimentiranje na prijateljskih tekmah, se je izkazalo za neposrečeno. Preveč je bilo nihanj, tudi zaradi slabše forme vodilnih posameznikov, ki so v enem letu, glede klubskega staža, doživeli strm padec. Ko je reprezentanco vodil njegov predhodnik, je Matjaž Kek na pripravah z nasmeškom ugotavljal, da je tekmovalna forma na navdušujoči ravni, Stojanović pa s podobnimi občutki ni imel opravka. Sprva je o tem molčal. In še molčal. Ni hotel izzveneti kot iskalec dežurnih razlogov, s katerimi bi opravičeval svoje neuspehe. Navijači pa so pričakovali z njegovih ust tudi samokritiko. Te ni bilo tudi takrat, ko mu je voda že pošteno tekla v grlo. Ko se je jesenski del kvalifikacij izpel brez pričakovanega števila točk, selektor pa še bolj zameril navijačem.

Trmasto stal za selektorjem

Iz njegovih ust ni bilo slišati konkretnih kritik. Težave je poskušal zakopati v luknjo, polno obljub o neprestanih analizah, ki naj bi podale več odgovorov in po katerih naj bi bilo več jasno, navijači pa tej zgodbi niso nasedli. Ponavljal se je kot stara gramofonska plošča, reprezentanca pa je doživljala udarec za udarcem in padala po svetovni lestvici. Takrat sta bila njegova zaveznika le še strokovni štab ter predsednik. Oseba, ki ga je tudi postavila na prestol, pri tem pa razbesnela strokovno komisijo, denimo Zdenka Verdenika, ki so pri vprašanju Kekovega naslednika razmišljali drugače. Predsednik se je trmasto odločil za svojo pot in še po vsakem kvalifikacijskem porazu ponovil, da ni razlogov za preplah. Trdno je stal za Stojanovićem, čeprav je že pošteno grmelo (ali ropotalo, kot bi se izrazil Matjaž Kek). Ko je skupaj s selektorjem po večkratnih pogovorih potegnil črto pod kritično leto, pa je ugotovil, da bi bila še najboljša rešitev predčasno slovo. Zaloge pozitivne energije za sproščen vstop v leto 2013 s tedanjim strokovnim vodstvom so namreč izpuhtele.

Čudežna sprava med Katancem in Zahovičem?

V teh dneh se je zavil v molk, čeprav bi bilo v tem trenutku najbolj primerno slišati še njegovo razlago zgodbe. Zakaj je trmasto zagovarjal selektorja, ko so slednjemu obrnili hrbet skoraj vsi, zanimiva razmišljanja pa si privoščili celo nekateri reprezentanti, na čelu s "črnogledo" napovedjo kapetana Samirja Handanovića? Zakaj ni Stojanovićevega sidra vzdignil že po bolečem porazu v Tirani in omogočil nasledniku, da bi v Skopju spoznal bodoče sodelavce in bolj elegantno vstopil v izzive, ki jih ponuja nogometno leto 2013? Odgovornost za slabe nastope je v skopi izjavi za javnost nase prevzel le Stojanović, a s pepelom bi se moral posuti tudi predsednik. In vsaj priznati, da se mu tokrat ni izšlo. Zdaj je v škripcih. Če ne bo brazilskega finančnega darila, bodo za poslovanje zveze nastopili črni časi. Tudi v ligi ne potekajo stvari tako, kot je obljubljal. Alarm zvoni denimo že zaradi neverjetnega padca obiskanosti srečanj, čast in skupno sliko pa je znal olepšati le evropski junak Maribor. Reprezentanca, poleg "vijolic" edina, ki je bila sposobna osrečevati slovenska nogometna srca, je izgubila svoj kult. Šokterapija po odhodu Keka ni dosegla namena. Še več, stopila je dva koraka nazaj. Zdaj bo Slovenija potrebovala čudodelca, da reprezentanci povrne kult in združi Slovenijo. Dve zmagi nad Islandijo in … Ker se najbolj pogosto omenja ime Srečka Katanca, bi bil morda res najbolj primeren. Ne pozabimo, nogomet je igra, polna presenečenj. Zakaj ne bi prihod nekdanjega ljubljenca navijačev poskrbel še za dolgo pričakovano spravo med njim in Zlatkom Zahovičem? S tem bi bile odpravljene ovire na relaciji med Ljubljano in Mariborom, zapihal bi svež veter in vse bi bilo lepše. Lahkotno bi se gradila ekipa, ki bi vrhunec doživela v boju za EP 2016. Če bi se seveda zamaknili cilji predsednika. Lahko pa bi se tudi zalomilo in bi se z imenovanjem Katanca na mesto selektorja le še osvežile južnokorejske rane. Zdaj ima vse niti v rokah predsednik. Enkrat se je že zmotil. Ceno je plačal le Stojanović, ostaja pa zvrhan koš očitkov na samosvoje "ljubljansko" delovanje zveze. Zato bo Čeferin tokrat potreboval potezo, s katero bi ubil več muh na en mah. Sicer bi bilo bolj smiselno, da se poslovi še on.