Naprej v preteklost!

Zgodovinski evropski partnerji so postali precej manj pomembni, da o Evropski uniji sploh ne govorimo. Prva potovanja nove administracije so bila osredotočena na Kitajsko. Tako Clintonova kot sam Obama sta šla najprej pozdravit kitajske voditelje. Občutek je, kot da v Evropo prihajata reševat le ad hoc težave, taktična vprašanja, na Kitajsko pa gresta zaradi strateških. Že dolga leta analitiki v Združenih državah opozarjajo, da bo v kratkem njihov naslednji največji tekmec Peking. Na začetku novega tisočletja so raziskave, ki so jih pripravljali v Pentagonu, govorile, da bo usodno leto 2020. Takrat naj bi Kitajska dosegla enako vojaško in gospodarsko moč kot ZDA. Leta minevajo, Kitajska raste in tudi njeno vplivno območje se širi, vendar vodilna vloga največje sile na svetu še zdaleč ni blizu stopnji ogroženosti. Washington še vedno poveljuje najmočnejši vojski, ki matematično prisega na skupno moč in usposobljenost vseh največjih tekmecev ali zaveznikov in ne glede na vse mogoče težave predstavlja drugo največje gospodarstvo na svetu. Da, drugo. Ker je prvo hočeš nočeš Evropska unija. EU skupaj z Švico predstavlja skoraj 80 odstotkov vseh blagovnih izmenjav na svetu in je največje obstoječe tržišče. Evropa z vsemi svojimi notranji in zunanji težavami pa meji oziroma je sestavni del sredozemskega prostora, ki prvič po koncu hladne vojne postaja izredno napeta regija. Obama je v trenutku, ko je osredotočil celotno pozornost ZDA na Vzhod, izgubil občutek pomembnosti evrosredozemske regije v zgodovinski stabilnosti sveta in dal zaradi pomanjkanja nadzora možnost, da so se sprožile skoraj neobvladljive sile nestabilnosti po celotnem južnem polmescu. Kitajska bo zagotovo sestavni del prihodnje mednarodne šahovnice. Nedvomno največji tekmec ZDA, ampak evrosredozemsko območje se bo zelo verjetno upravičeno vrnilo na oder kot dejansko "središče sveta". Sredozemlje sestavljajo številna nerešena vprašanja in potencialna nova tveganja, ki morajo biti nadzorovana in obvladana. Obama – ali njegov naslednik – bo nujno moral preoblikovati doktrino zunanje politike. Sama hladna vojna je že jasno dokazala, da spopad z nasprotnikom ni nujno neposredne narave. Kitajsko lahko obvladaš tudi tako, da ne pozabiš na vsa vprašanja, ki se lahko odprejo v evrosredozemski regiji. Ta lahko v primeru pomanjkanja pripravljenosti zahtevajo velike izgube. Glede na dogajanje bo v prihodnosti zelo verjetno potreben nov transatlantski pristop do evrosredozemskega prostora, v katerem je Slovenija neposredno vpletena in v katerem lahko najde nove mednarodne izzive, potem ko smo v zadnjih dvajsetih letih dosegli vse cilje in smo v fazi pomanjkanja zunanjepolitične strategije. Evrosredozemlje se vrača v središče svetovne zgodovine!