Na cestnikovi rajdi posneli NLP

Nekaj tednov po tem, ko sem obnovil svoje znanje vožnje v zahtevnih razmerah in bil ob tem deležen še dodatnega treninga tehnik NLP (Neuro-linguistic Programming), sem se znašel z meni ljubim avtomobilom na meni ljubem ovinku. Ni bilo več vroče, bilo pa je dovolj toplo, da so gume zarjovele v trnovski gozd še prej kot sicer. Dva ovinka pozneje sem že stal ob policijskem avtomobilu. Pogovor s korektnim in profesionalnim policistom je imel naslednja ključna poglavja: previsoka hitrost, temperatura zraka in asfalta, tip gumene zmesi, zadnji pogon, menjalnik PDK in varna tehnika vstopa v ovinek. Pogovor je bil prijeten in, po mojem, koristen za oba. Ker je od samega začetka tekel v naklonjenem tonu, se sveže pridobljenih znanj NLP nisem dotaknil, pa čeprav sem jih spoznaval v kontekstu cestnoprometne "rabe" – s pomočjo različnih psiholoških tehnik, sem se naučil, da je namreč mogoče doseči tudi manj stresno doživljanje različnih cestnoprometnih situacij.

Kljub temu da torej nisva bila konfliktna, pa je bil najin pogovor polemičen. Iz izkušenj po različnih cestah sveta vem, da je to nekaj, kar se praviloma zgodi, ko je prekršek nejasen. V take polemike sem se zapletel tako doma kot v tujini, na primer v Rusiji in Afriki, če naštejem le dve moji "pogajalski" deželi, hkrati pa tovrstne izkušnje nimam iz Skandinavije, Velike Britanije, ZDA in Kanade, pa so me vsaj v treh od naštetih že kdaj ustavili. Prepričan sem, da bi se polemiziranja o (morebitnem) prometnem prekršku morali izogibati tako vozniki kot policisti: vozniki zato, ker je izid polemiziranja vedno znova vprašljiv in pogovor praviloma za večino ljudi utrudljiv, policisti pa zato, ker se z njimi tako in tako ni kaj pogajati – da bi bilo to lahko res, pa bi morali vozilo ustaviti le takrat, ko je prekršek stoodstotno jasen. Navsezadnje: ker je takšnih več kot dovolj, res ni potrebno, da izgubljajo čas še tam, kjer ni povsem jasno, kaj in kako se je zgodilo.

Polemizira naj se torej drugje in ne na cesti. Da bi se tudi iz takšnih polemik lahko kdaj rodilo kaj koristnega, pa bi to morali početi drugače. V Veliki Britaniji so nedavno eno polemiko končali tako, da so dvignili hitrost na avtocestah. To pa je nekaj, ne?

Polemika je postregla z vsemi pričakovanimi temami. Na eni strani so stali sodobni avtomobili, varnejše ceste in podobno, na drugi pa večja verjetnost nesreč, večja poraba goriva in podobno. Zdaj se na Otoku po avtocestah vozijo nekoliko hitreje, vse drugo pa gre naprej po starem. Ob tem se sprašujejo o političnem ozadju, ki je botrovalo tej odločitvi: eni menijo, da je Cameron s tem na najbolj večinsko všečen način opravil s tistimi, ki mu očitajo, da je v volilnih obljubah govoril o tem, kako se mora začeti prometna varnost reševati drugače kot samo s pobiranjem denarja; drugi pravijo, da to ni še nič in da se bo svojim obljubam zares približal šele takrat, ko bo na cestah zmanjšal število kamer za merjenje hitrosti.

Tako se je razvnela naslednja – polemika o kamerah. Lani je ustanova RAC (Royal Automobile Club Foundation for Motoring) objavila raziskavo o učinkih hitrostnih kamer, ki so jo pol leta pozneje nasprotniki sistematično in znanstveno utemeljeno raztrgali. Na kratko, RAC z raziskavo dokazuje, da več kamer pomeni manj mrtvih, nasprotniki pa, da je raziskava hudo pomanjkljiva, da v raziskovalne parametre vključuje le podatke, ki peljejo v "želeno" smer, da ne upošteva drugih metod za zmanjševanje nesreč ter njihovih izmerjenih učinkov ipd. Nasprotniki, kar pravzaprav ni prava oznaka, so se torej povezali in nastopili strokovno dobro oboroženi – dovolj, da se je ob hitrostnih kamerah zarisal dvom. Tedaj je postalo jasno, da gre za politično vprašanje in da bodo nazadnje o kamerah, kot o kopici drugih tehničnih vprašanj, odločali politiki. Zanje je podatek, da o nekem tehničnem vprašanju stroka ni povsem enotna, vreden zlata. Počakati morajo le toliko časa, da postane jasno, katero od možnosti podpira več ljudi. Strokovnjaka, ki bo utemeljil njihovo odločitev, eno ali drugo, bodo tako našli še veliko lažje kot sicer. Pri zvišanju hitrosti na avtocesti je ta tokrat rekel takole: že desetletja več kot polovica Britancev vozi tako hitro in zdaj le uzakonjamo nekakšno splošno "tolerirano" prakso, ob tem pa bo višja hitrost dobra spodbuda tudi za britansko gospodarstvo.

Kako hitro se po avtocestah vozi večina Slovencev? Domače gospodarstvo sicer težje primerjamo z njihovim, a spodbuda bi mu vseeno prišla prav. Koliko domače volilne baze je torej za višjo hitrost, manj kamer, več boljših (varnejših) cest?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.