Megla

Če bi morala delati pregled tedna, potem bi lahko uporabila le eno besedo: megla. November je, Ljubljana ima meglo, joj prejoj. Megla je bila pretekli teden tako pogosto izrečena beseda, da bi me pivska igrica na to ključno besedo spravila pod mizo prej kot v pol ure. A nad tem se sploh ne zmrdujem, saj je vendar logično, da vreme najbolj povezuje. Je edino, ki se nas dotika vseh. Ja, tudi tistih, ki zavijajo z očmi nad trivialnimi pogovori, v katerih sami seveda ne sodelujejo. Ker niso ovce. Ker so "drugačni". Ja, karkoli. Megla je izjemno uporabna beseda. Meglo imam v glavi, ko se v jutranji temi plazim na delo in ko se v popoldanski temi premikam proti domu. Politiki so megleni in nam prodajajo meglo, te dni sploh posebej zavzeto. V megli lahko v živo podoživimo marsikatero grozljivko, od Carpenterjeve Megle do Vsiljivcev Alejandra Amenabarja, kjer je imela Nicole Kidman tako ali tako raje meglo kot sonce, ker so bili njeni otroci alergični na sonce. Recimo. Ali obstaja alergija na meglo? Razen tista, ki se izraža verbalno, seveda. No, pomanjkanje sonca ni tako zelo smešno, ljudje postanemo malodušni in našega razpoloženja ob pomanjkanju svetlobe ne preženejo niti nadomestki v obliki prazničnih lučk. Priprave na božično-novoletne praznike se tako ali tako začnejo takoj, ko pospravimo zadnje uvele ikebane z grobov.

Megla je v Ljubljani na nek način tako ali tako prisotna nenehno, vsaj za tiste potnike Ljubljanskega potniškega prometa, ki imajo to nesrečo, da naletijo na enega od tistih novejših avtobusov, ki so povsem prelepljeni z reklamo. Ste se že kdaj znašli v takšnem avtobusu med dežjem? Verjetno je to najbližje, kar Ljubljančani pridemo podzemni železnici; malo velemesto nam pričarajo s plašnicami na oknih, kaj ni to nadvse lepo in avanturistično od njih? V resnici se seveda vozimo v potujoči reklami, a ni hudega, ker nas namesto pogleda skozi okno kratkočasijo ekrani (tudi z reklamami), za orientacijo pa lahko štejemo postaje in pač vadimo poštevanko, ali karkoli. Ob resnično meglenih dneh nam bo prišla prav.

V zadnjih nekaj letih smo potniki dobili tudi nove postaje, zaradi katerih včasih še vedno ne vidimo prihajajočih avtobusov, a nič ne de, saj tik za postajo pogosto poteka kolesarska pot, s katere se ponavadi vidi vse. No, razen, če je megla. Genialno postavljenih kolesarskih poti je več, tako kot je več genialno postavljenih informativnih tabel na postajališčih, ki že tako ali tako zgolj pogojno uporabne klopi naredijo še malo manj uporabne. Enako zmanjšano funkcionalnost povzroči tudi kombinacija dežja in nadstreškov in pravzaprav so edina dobra pridobitev LPP v zadnjih nekaj letih prikazovalniki s časi prihodov avtobusov. Resda pogosto niso točni, a vsi raje čakamo s ciljem pred očmi kot pa na blef.

Reklamam niso namenjeni le urbanomati, zato ni nič čudnega, da moraš obisk enega od njih dobesedno načrtovati, da ti ne uide. Tudi avtobusna postajališča so sicer bolj namenjena dobri izpostavi in osvetljavi reklam kot pa potnikom; to je jasno vsem rednim uporabnikom potniškega prometa, ki bodo za svojo zvestobo tovrstnemu načinu prevažanja po mestu – kljub res redkim razlogom zanjo – nagrajeni s podražitvijo vozovnic. A "ne gre za podražitev, ampak za spremembo cene," nas poučijo pri LPP, kot bi nam dopovedovali, da tudi pica zaradi tistih dveh žlic paradižnikove mezge sodi med zelenjavo.

Razumem, da podjetje posluje z izgubo, in razumem, da že nekaj let ni bilo podražitve, a ne razumem, kako je lahko to podlaga za podražitev, če storitev več kot očitno šepa, obenem pa na drugih področjih ni nobenega premika, ki bi kazalce naklonjenosti javnosti premaknilo v prid javnemu prevozu. Če je v današnjih razmerah in z dozdajšnjimi izkušnjami edini ukrep še vedno le višanje cen (in s tem razlike med enkratno in mesečno vozovnico), potem ni nič čudnega, da podjetje dela izgubo. Morda varno v udobju nekonkurenčnosti pričakujejo, da bomo razvili sindrom zlorabljene žene – bolj jo tepeš, bolj se te drži. Slovenci imamo vendar dolgo zgodovino tovrstnega obnašanja. Tisti, ki trgujejo z meglo, že vedo.