Medijski vtisi z zadnjega vrha EU

V svojih ocenah vsekakor ni osamljen. Obenem so se izpolnila tudi njegova pričakovanja glede odzivov finančnih trgov. Toda izkušnje na žalost kažejo, da ni nujno, da bo to pozitivno vzdušje trajalo.

Hollande tokrat ni igral kakšne opaznejše vloge – vsi mediji govorijo o bleščeči predstavi Maria Montija, ki da je Merklovo stisnil povsem v kot. Monti je svojo "zmago" sporočil v zanimivi mešanici angleščine in francoščine: "I left my blocage," s čimer je hotel povedati, da je odblokiral pakt za rast in delovna mesta – in vsem se je s srca odvalil kamen.

Zlasti nemški mediji so bili, brez dvoma tudi pod vplivom poraza svoje nogometne reprezentance, zaradi tega do kanclerke precej neprizanesljivi. No, priznati je treba, da Merklova pravzaprav ni bila videti kot kakšna poraženka. Bolj se zdi, da je šlo tokrat šele za prvi polčas, v katerem je potekal boj za formulacijo sklepov, čemur bo sledil drugi, v katerem bo šlo za njihovo interpretacijo.

Že zdaj je mogoče reči, da udeleženci vrha razumejo sprejete sklepe precej različno. (Morda ne bi bilo slabo, če bi evropske institucije kdaj v bližnji prihodnosti izdale kakšen slovar, v katerem bi razložile svoje nadvse kreativne pojmovne sklope.)

Eden od razlogov, zakaj je bila Merklova bolj popustljiva in spravljiva kot običajno, se najbrž skriva tudi v vse večji zaskrbljenosti nemških izvoznikov, ki so pri svojih evropskih partnerjih opazili določeno zadržanost. Ugled Nemčije naj bi bil v Evropi opazno načet, se pravi, ljudem naj ne bi bila preveč všeč njena arogantna drža. Očitno so se začele stvari razvijati v neko zelo nepredvidljivo in nevarno smer, kar bi moralo skrbeti vse.

Podobno kritični, kot so bili nemški mediji do Merklove, so bili tudi francoski do Hollanda. Njegovo najavo ratifikacije fiskalnega pakta razumejo mnogi kot poraz. Predsednik Levičarske fronte Jean Luc Mélenchon mu je celo očital, da je na vrhu nastopal v vlogi statista. Težava je v tem, ker je pred volitvami na veliko obljubljal vnovična pogajanja o vsebini omenjenega pakta. Zdaj se brani, češ da naj bi bil pakt za rast v bistvu rezultat teh vnovičnih pogajanj. No, malce nerodno pri tem je to, da ta pakt ne bo imel takšne pravne veljave kot fiskalni pakt – vse kaže, da bo njegova veljavnost bolj simbolične narave.

Toda vsi ti očitki se na nek način gibljejo predvsem na površinski ravni. Mnogo bolj resni so pomisleki, ki prihajajo iz bolj strokovnih krogov: ti opozarjajo, da je Francija pri oblikovanju bodoče federativne ureditve Evrope v precej slabšem položaju od Nemčije, ker s čim podobnim v bistvu nima prav nobenih izkušenj. Francija je bila namreč vedno izrazito centralistična država, medtem ko Nemčija v skladu s svojo zgodovino centralističnim rešitvam ni bila nikoli naklonjena. Ravno s tem pa ima zelo bogate zgodovinske izkušnje Slovenija. Ko se je po 1. sv. vojni vključila v novo državo, so se hitro pokazale velike kulturne razlike: slovenske in hrvaške elite so bile tradicionalno vezane na nemški kulturni prostor, zaradi česar načeloma niso bile naklonjene centralistični ureditvi države. Povsem nasprotno pa so se srbske elite praviloma šolale v Parizu, zato se jim je zdel centralizem nekaj najbolj normalnega. Te razlike so se seveda čutile ves čas. Zaradi teh zgodovinskih izkušenj ima Slovenija zdaj edinstveno priložnost, da se aktivneje vključi v oblikovanje bodoče ureditve Združenih držav Evrope. Pri tem vsekakor nima nobenega dobrega razloga za sramežljivost ali zadržanost.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.