Materialni interesi presegajo vse delitve

Vse več prihaja na plano o skrivnih pogovorih in dogovorih, ki sta jih že v začetku leta 2005 sprožila, vodila in sklenila takratni prvi mož družbe Apple Steve Jobs in njegov kolega v družbi Google Eric Schmidt. To je bilo obdobje velike rasti v Silicijevi dolini in obdobje, v katerem je bilo povpraševanje po dobrih programerjih, sistemskih skrbnikih in drugih računalničarjih izjemno veliko.

Sporni dogovor ruši logiko ponudbe in povpraševanja Temeljna ekonomska logika bi narekovala, da ob naraščajočem povpraševanju, ki krepko presega ponudbo, cene teh strokovnjakov rastejo. Saj so, ker jih nemalo prejemalo take plače, o katerih so v drugih panogah lahko samo sanjali, a ne toliko, kolikor bi pričakovali po logiki ponudbe in povpraševanja, ker sta Jobs in Schmidt stopila skupaj in sklenila zelo sporen dogovor.

Pozabila sta na zdravo tržno tekmovalnost in se dogovorila, da drug od drugega ne bosta novačila zaposlenih. Še več, razkrila sta si drug drugemu svoje plačne sisteme in jih usklajevala tako, da bi še bolj preprečili mobilnost zaposlenih med podjetjema in celo obveščala drug drugega, če se je na odprti razpis enega prijavil nekdo, ki je že bil zaposlen pri drugemu. Poskrbela sta celo za uvedbo internega sistema kaznovanja za tiste, ki teh nezakonitih dogovorov ne bi spoštovali in, kot so nekateri kadrovski lovci, ki tega niso spoštovali, boleče spoznali na lastni koži, je ta deloval hitro, popolno in neusmiljeno.

Tega dogovora seveda nista uradno zapisala in podpisala, ker sta se, kot se je razkrilo iz njune poznejše korespondence, zavedala, da ne smeta dati na papir česarkoli, kar bi bil pozneje lahko temelj za tožbo, toda njuno dopisovanje po elektronski pošti je razkrilo zelo veliko – gotovo več, kot sta želela.

Kjer sta dva interes našla, še nadaljnji hitro privolijo Apple in Google sta velika tekmeca – za začetek že v svetu pametnih mobilnih telefonov, kjer sta si skoraj vso pogačo razdelila Googlov operacijski sistem Android in Applov iOS. Tako ostra tekmeca si že ne bi izmenjala občutljivih poslovnih informacij, kot je plačna politika – vse dokler s tem ne bi reševala skupne temeljne interese (beri: ustvarila finančno korist na račun tretjih). Denar je vendarle tega krutega današnjega sveta vladar, mar ne?

Tovrstno dogovarjanje dveh velikih direktorjev je prepričalo še druge velike računalniške delodajalce. Prikrajšani pa so drugi strokovnjaki računalništva, ki tako niso niti vedeli, da so jim vzeli priložnost za doseganje njihove prave tržne cene. Po nekaterih ocenah jih je čez 60 tisoč, po drugih pa celo čez sto tisoč. Mnogi med njimi se po preiskavi ameriškega pravosodnega ministrstva, ki traja že od leta 2010, odločajo za skupinsko tožbo proti svojim takratnim delodajalcem. Ocenjujejo, da so podjetja tako nepošteno prihranila okrog devet milijard ameriških dolarjev (6,6 milijarde evrov) in s tem okrepila svoje zaslužke in že tako ali tako mastne bonuse tistih direktorjev, ki so sklenili tak nezakonit dogovor.

Ali bo prikrajšanim uspelo s tožbo? Ne preseneča, da so poklicani Adobe, Apple, Google, Intel in Pixar konec januarja poskusili ovreči tožbo na prizivnem sodišču, a jim ni uspelo. Na sodišču v kalifornijskem mestu San Jose bo tožba prvič prišla pred porotnike 27. maja, v isti dvorani pa bo dogajanje vodila sodnica Lucy Koh, ki je predsedovala pri odmevnem ameriškem sojenju med Applom in Samsungom o patentnih pravicah.

Preiskava o podobnem dogovarjanju poteka tudi proti nekaterim drugim velikim računalniškim podjetjem, kot je eBay. Praksa velikih, da se kljub vsem svojim nasprotjem znajo zmeniti v škodo majhnih, očitno ni osamljen pojav. Tekmeci, če ne celo sovražniki, navzven so še kako veliki prijatelji, ko gre za zakulisne dogovore v skupnem interesu.

"Naši" in "vaši" so vedno le svoji Zgodba iz Silicijeve doline ima tudi zelo metaforičen univerzalen pomen, ki ni omejen niti na Silicijevo dolino niti na visoko tehnologijo. Pri nas imamo tako na primer "naše" in "vaše" (vsak, ki ta pojma uporablja v svojem sistemu razmišljanja in dojemanja sveta, ima svoje definicije, kdo kam spada), ki navzven imajo različne poglede, cilje in vrednote. Tako eni kot drugi imajo med navadnimi državljani množice tistih, ki jih vneto (prepogosto celo preveč vneto) zagovarjajo in so zanje pripravljeni narediti marsikaj.

A kaj pa vsi mi vemo, kaj se eni in drugi zmenijo za kulisami, nekje morda na kakšnem golfu, na skrivnem sestanku v kakšni restavraciji ali kje drugje, ko se kujejo dogovori. Lahko le sklepamo, da jim je takrat do državljanov mar približno toliko kot velikim računalniškim podjetjem in njihovim vodjem za poštene tržne plače njihovih najbolj strokovnih sodelavcev.