Marsovci in študentsko delo

Prestavljajte si, da med sprehodom po Ljubljani pred vami pristane leteči krožnik in mali zeleni Marsovec vas pozove, da ga odpeljete k predstavnikom oblasti. V rokah drži nekaj, kar bi lahko bilo bajalica ali laserska pištola, zato nočete tvegati. Kreneta proti centru. Šest oči na oglati glavi mrko gleda, a kljub temu si drznete vprašati: "Čemu ravno Slovenija?" Odgovori: "Izkrcali smo se v Sloveniji, ker ste neprepoznavna država. Medtem ko bodo Američani in Rusi metali atomske bombe na Slovaško, bomo mi pri vas v miru zgradili pristajališče za naše vesoljsko ladjevje." Po tem peklenskem načrtu ugotovite, da gre za visokologično civilizacijo, ki pozna zemeljsko stanje, vključno z našo nagnjenostjo h gradbeništvu. Prišlek pove, da so med pripravami prebrali celotno wikipedijo in še slovar slovenskega knjižnega jezika. Postane vam jasno, zakaj besede izgovarja kot vaša davna učiteljica slovenščine in spreleti vas srh, da se tole ne bo dobro končalo. Med potjo gresta mimo enega letnih lokalov, na aparatu za točenje piva je nalepljen velik napis: IŠČEMO ŠTUDENTKO. Marsovca zanima, kaj aparat počne. Razložite mu, da upravljavec podstavi kozarec, nato prime ročico, jo upogne in ko je kozarec poln, ročico dvigne. Aha. Potem vpraša, kdo je ta študentka, ki jo iščejo za upravljanje stroja. Poveste, da je to človek, ki je do tiste točke prestal vsaj trinajst let najboljšega šolanja, kar ga država lahko omogoči. A, reče Marsovec, ki se mu pozna znanje wikipedije, 9 krat 10.000 evrov letno davkoplačevalskega denarja za osnovno šolo, 4 krat 15.000 evrov za srednjo in potem še po 20.000 letno za vsako študijsko. Številke ste prvič slišali, a pokimate iz vljudnosti do močnejšega. Marsovcu se zapre zgornje oko, ko zastavi vprašanje: "Torej bo oseba, v katero ste skupno vložili skoraj 200.000 evrov, to odplačala družbi tako, da bo premikala ročico avtomata za pivo iz položaja A v položaj B, skupna pot roke 30 centimetrov?"

V bistvu ja, rečete. Ali pa nosila omare, če je moški. Marsovcu je vse jasno: "Davke vlagate v ljudi, ki potem premikajo predmete od A do B? Tega pa ni v Wikipediji," doda, "ker pri takem delu slabijo možgani, je torej vaša civilizacija usmerjena v zmanjševanje števila nevronov? Zato pravite, da je nekdo priden kot mravlja, ker ima mravlja samo 300 nevronov. Rodite se z več nevronskimi povezavami, kot je zvezd v vesolju, potem vam družba plača velike denarje, da na koncu ostanete s tristotimi, kot mravlja, ̶ je to vaša totemska, sveta žival?"

Zdaj boste malo v zadregi. Težko je ugovarjati človeku z bajalico, kaj šele Marsovcu z laserjem, po drugi strani pa … To, kar govori, ne more biti res, naši največji voditelji take neumnosti zagotovo ne bi dopustili. Mi gradimo inovativno družbo, silicijeve doline … Zanikate in razlagate, Marsovcu se zapre še drugo oko. Pove, da gredo Slovenci od doma pri starosti 31,5 leta – ko se je na Marsu prvič pojavila ideja za invazijo, so Zemljani pri taki starosti že pestovali vnuke, danes pa kot študenti premikajo ročico iz A do B … Prekinete ga, laser gor ali dol, ampak siti ste teh ekonomistov – prej so svetovali, kako v krizo, zdaj, kako iz nje. Odprete TV, padejo ven, odprete radio, padejo ven, odprete leteči krožnik in evo jih spet.

"Čujte, gospod," porečete in začnete od začetka: "Prej smo imeli socializem. In ta je podkupoval majhne obrobne skupine, da bi bile pridne in pokorne. Za vsako od mnogih skupin se je našla kaka malenkost. Študente je pač podkupoval z neobdavčenim študentskim delom." Marsovcu se zapreta kar dve očesi hkrati: "Pri vas študira 80 % generacije, kakšna obrobna skupina pa je to?"

Spet razlagate in razlagate. Ko končate, Marsovec komaj še gleda na zadnje oko. Reče: "Če ste v 80 % populacije vložili po 200.000 zato, da vam premika ročico od A do B in ne plačuje davka, od kje pa potem dobite denar?" In tu zaslutite poslovno priložnost: "Veste, smo malce mislili, da bi nam vi kaj posodili? Mislim, da ste na Zemljo prišli ravno v pravem času, tudi druge vlade vas bodo vesele," dodate.

Marsovcu se zapre še zadnje oko in nekaj zelenega mu prične teči iz ušes. "Saj bodo odplačali naši pravnuki," šepnete, ker se vam ubogo bitje že smili. Marsovec se počasi raztaplja. Z zadnjimi močmi še nekaj zagrgra v mikrofon. V daljavi zagledate leteči krožnik, ki opletaje izgine med oblaki.

Na pločniku ostane samo še zelen madež. Odhitite proč, ker lastnik lokala že vpije nad študentskimi natakarji, naj pospravijo tisto svinjarijo na tleh.