Majda Širca: Medijska zakonodaja in zverinjak

Tako je pokojni novinar Gojko Brvar v Delu junija leta 2000 začel besedilo o predlogu novega medijskega zakona, ki naj bi zamenjal dolga leta trajajoči zakon o javnih glasilih.

Zverinjak tedaj in zverinjak danes

V življenju zakonov so zverinjaki pričakovane postojanke, včasih ne glede na to, koliko strokovnih logik in koliko dobrih ali vsaj z dobro namero zapisanih rešitev vsebujejo. Lahko so še tako strokovni, a nimajo dovolj politične moči, da bi preživeli, lahko je politična moč zagotovljena, a so zakonodajne rešitve slabe in prej ali slej pristanejo na ustavnem sodišču, pred avtentičnimi razlagami ali preprosto povzročajo družbeno škodo. Dobre rešitve s kompromisi pogosto preživijo, še pogosteje pa pristanejo v smeteh, če so lobiji, ki jim spremembe niso v ekonomskem in političnem interesu, dovolj učinkoviti.

Kakorkoli, tisti zverinjak, v katerega je bila vržena "modra svila", ni bil preprost in tudi ne uspešen. Trgalo se je vse zadeve, ki so danes samoumevne – od definicije pravice do popravka, ki je uvedla dolžnost objave pojasnila prizadetih na enakovrednem mestu, do odpiranja tujega lastništva, javne objave naklade medijev, prvič uvedenega ščitenja vira informacij do implementacije evropske direktive o obvezujočih deležih lastne in neodvisne avdiovizualne produkcije ter drugih mehanizmov v kontekstu pluralizacije in "demonopolizacije" medijev.

Danes nas seveda zanima, kako je z zverinjakom četrt stoletja kasneje, ko je že sedmič v igri spremenjena medijska zakonodaja. Se trga pravično ali petično? So v diskusiji argumenti ali prevladuje opozicijsko napenjanje mišic, ker pač gre za prikladno temo, sploh v drugi polovici mandata, ko je ring predvolilno obarvan? V tem smislu poslušamo različne izjave, da sploh ne potrebujemo medijske regulacije, saj je ta vedno sinonim za cenzuro, zato je dovolj le ena zapoved: da so mediji svobodni in naj jih z ničimer ne zamejujemo – ne s preverjanjem laži, omejevanjem sovražnega govora, regulacijo lastniških monopolov in utišanjem političnih interesov, saj da to nima zveze z avtonomijo medijev.

No, o tem ne velja izgubljati besed.

Z zakonom resda ne moremo preprečiti vsega, kar razžira tkivo družbe: gneva, ki se vali po družbenih omrežjih, pranja možganov in rušenja temeljnih postulatov novinarstva, ki naj bi skrbelo za resnico. Kajti žalostno je, da smo danes v dvomu pred skoraj vsako informacijo, da izginjajo kredibilne novinarske avtoritete, da slavi lovljenje fascinacij, da briljira ustvarjanje afer, iskanje melodram med rjuhami in da privlači votlo bombardiranje vplivnežev.

Vsekakor zakonodaja omejuje tovrstno razgradnjo družbe, četudi nam trenutna ameriška brezsramna objestnost svetovnih razsežnosti sporoča ravno obratno.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko se je po objavi predloga novega zakona o medijih znašla na nakovalu (političnih) nasprotnikov in kritikov, češ da bo novi zakon omejeval svobodo govora, predvsem t. i. vplivnežev, ki naj bi bili po novem "medij" in bi se morali vpisati v razvid medijev. Ministrica očitke zavrača in ocenjuje, da kritiki niti niso prebrali besedila predlaganega zakona. Foto: Ana Kovač

Bo predlog zakona izboljšal slovensko medijsko krajino?

Zagotovo je ne bo poslabšal. Sloni na stališčih, ki jih je Evropska komisija prvič izoblikovala na področjih, ki se jih do zdaj sploh ni dotikala. Akt o svobodi medijev, ki bo z uredbo avgusta letos polno zaživel v evropskih državah, odgovarja namreč na relevantna vprašanja o neodvisnosti in pluralnosti medijev, zaščiti novinarjev, finančnih pomočeh medijem, oglaševanju, lastništvu, koncentraciji itd.

Seveda je vprašanje, ali so nekatera načela ustrezno posrkana in ali bodo izbrana orodja – od regulatorjev do definicij – tudi v praksi zadovoljivo delovala, saj zakon v svoji ohlapnosti in večkrat prisiljeni načelnosti prenese več kot zahteva realnost.

Žal bo kopica medijskih ekscesov ostala nerešena tudi zaradi škode, ki je nastala ob divjem lastniškem preoblikovanju, še posebej lokalnih in regijskih radijskih postaj, česar pa zdaj ni mogoče spreminjati za nazaj. Naj spomnim, da je marsikateri poskus medijske regulacije padel tudi zaradi nadzora nad špekulantskimi prevzemniki. Ob medijski zakonodaji so namreč vedno v igri visoki vložki interesov medijskih lastnikov, kapitala, politike in tudi želje po ohranjanju statusa quo.

Zato je treba prepoznati zdajšnje napade na desnem polu, ki pod krinko "vse je dovoljeno" ne bodo prinesli boljše medijske krajine, temveč kaos, kjer bo načelo svobode izražanja zgolj alibi za gojišče usmerjenega obveščanja. Upam, da nam je to jasno.

Za razumevanje in izboljševanje medijske krajine je nujna ozaveščenost, zato čudi, da pri sofinanciranju medijev tokrat umanjka potreben poudarek za medijsko opismenjevanje, raziskovalne projekte in izobraževanje.

Zanimivo je, da trenutna diskusija o predlogu zakona ne postavlja v ospredje ponujenih oblik državnih pomoči, ker pač vsakdo – razen nacionalnega medija ali medija, ki je v posredni lasti države – pretendira na potencialno pomoč.

Medijska influenca

Je pa zato v ospredju "influencarstvo". Kot svetuje dr. medicinske znanosti, je treba biti ob influencah in "influencarjih" previden. Najbolje za izogib zdravstvenih in družbenih virusov je izogibanje potencialnim možnostim okužb in družbenim omrežjem, kar v bistvu pomeni krepitev imunosti pred različnimi neumnostmi, ki so dobile domovinsko pravico v novodobnem medijskem okolju. Zanimivo je, da se s fenomenom vplivnic, ki predstavljajo v tej tržni niši večino, malokdo resno ukvarja, četudi gre mnogokrat za poniževanje ženskega spola.

Živimo v času, ko drastično pada zaupanja v institucije. Pri tem mediji niso nobena izjema. Načrtno spodkopavanje vloge medijev ima širši vpliv, kot se kaže na prvi pogled, saj prvovrstno prispeva k delitvi in razcepljenosti družbe. Bolj kot je ta zbegana, dvomljiva, nezaupljiva, bolj kot vidi na vsakem vogalu zaroto, bolj bo dojemljiva za viruse in brezhrbtenična za vplive velikih političnih influencerjev, ki jih nemalokrat zalivajo vplivneži manjšega kova.

Dovolj je, da mladostniku, ki ni zadovoljen s svojo podobo, ponudijo ideale, s katerimi se velja identificirati – bodisi zaradi mišičastega telesa, plačljivega produkta ali ponujenega vzora. Seveda si ne velja zatiskati oči, da družbeni/družabni mediji niso prevladali nad tradicionalnimi. Ne velja pa ob tem ostati križem rok in ploskati peticijam, ki s pretvezo, da nad nas prihaja cenzura, ščitijo neobetavno obstoječe stanje. SDS je pri tem mojstrica.

Slovenski "kralj Instagrama" in verjetno največji slovenski vplivnež Borut Pahor je bil tudi predsednik republike. Foto: Instagram/Borut Pahor Ob temi influencerstva se prepozna stiska predlagatelja zakona, ki se je zavedal težavnosti zamejevanja definicije medija, hkrati pa nevarnosti popolne odprtosti. Dejstvo je, da je ukrepanje pač potrebno, ko gre za nedopustnost nasprotja interesov, prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanje k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, ko gre za zaščito otrok, regulacijo promocijskega umeščanja izdelkov ipd.

Tu se moje osebno stališče do vplivnic in vplivnežev hitro konča, ker me osebno ne zadevajo. Ne vplivajo na moj okus, mojo denarnico in moja prepričanja, saj njihovo trendovstvo razumem kot marketing, vsiljevanje sloga, unificiranje mišljenja, skratka prepričevanje.

Kakorkoli, za terminološko usklajevanje, dopolnjevanje očitanih ohlapno opredeljenih pojmov in rešitev je v rednem zakonodajnem postopku še čas. Ne bi smelo biti večjih težav; če so naši strokovnjaki svetovali pri nastajanju uredbe v EU, jim ne bo težko svetovati še domači vladi, če jih ta seveda kaj vpraša.

Samoomejevanje še vedno ni postala beseda leta

Brušenje nožev pri obravnavi sprememb medijske zakonodaje je bilo vedno pitoreskno. Ponavadi se je končalo tako, da so leve vlade premlevale, desne pa ukrepale. Medtem ko se je npr. v preteklih poskusih medijske regulacije očitalo, da je medijski inšpektor brezzobi tiger, zdaj poslušamo, da so inšpektorji podaljšana roka ministra in se bodo odzvali le takrat, ko bo politična volja, da se koga zašije. Medtem ko smo imeli na mizi že nič koliko teles, ki bi namesto vladnih služb skrbela za postopke zagotavljanja medijske pluralnosti – od sveta za medije do medijske agencije –, se tudi tokratna rešitev z AKOS sliši kot nezadovoljiva, ker je pač dvom o neodvisnosti vsepovsod prisoten. Mnogokrat upravičeno. Skratka, dokler ne bo v družbi potrebnega samoomejevanja, poštenosti, solidarnosti in empatije, ne bo zaupanja v institucije in njihovo delo za interes javnosti.

Medtem ko so se prekladali očitki in sklepali kompromisi, so desne vlade avtoritarno zabetonirale tako zakon o RTV (2004) kot kasneje noveliran medijski zakon, kajti v esdeesovski mašineriji ni bilo nikoli prostora za dvome in ugovore. Njihov šef je v duhu prejšnjih časov zadevo vzel v roke organizirano: najprej je lansiral znane zahteve, ki naj bi v duhu državnih interesov "pluralizirale" medije, nato so njegovi podaniki poskrbeli za avtoritarne spremembe zakonodaje, ob tem poskrbeli za lastniške spremembe v medijih in posledično za to, da so odleteli dobri novinarji in se na ključna mesta usedli kimavi uredniki in šefi uprav.

Sta pa leva in desna politična opcija včasih pod mizo realizirali kakšen skupen interes, ki ga čutimo še danes.

Samo, da se zruši

Ne rečem, da ob tokratnem predlogu zakona lahko odpiramo (silvestrski) šampanjec, ker naj bi bil tako briljanten. Na poti do potrditve ima sicer možnost, da odpravi nejasnosti, a vedeti je treba, da ima dovolj prednosti zaradi široko opravljene diskusije, ki rezultira v znani Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (2024/1083), Aku o svobodi medijev, ki je bil sprejet maja lani in ki – kot rečeno – prvič ureja ključna vprašanja s področja medijskih storitev na notranjem trgu.

"Mojster" Dejan Verčič s FDV, profesor, doktor in komunikator, sicer meni, da v Evropi nimajo blage veze (!). Tudi evropska poslanka Romana Tomc in drugi naši vojaki in vojakinje, ki v Bruslju radi denuncirajo našo državo in postavljajo neuke pobude, se zdaj blamirajo z vprašanji, zakaj se ta uredba sploh vključuje v nacionalni pravni red. Ne bom zapravljala prostora z razlagami, da so za udejanjenje sprejetih evropskih – torej tudi naših – načel potrebna orodja, ki jih vsaka država oblikuje po svojih specifikah. Lahko pa sklenem, da esdeesovska mašinerija želi rušiti zakon tako, da mu pripisuje zarote in cenzuro. Tako počez, brez poznavanja vsebin.

Potem so tu še bizarke Žana Mahniča, ki se želenemu nobelovcu Elonu Musku pritožuje, da hoče predsednik vlade cenzurirati njegovo omrežje X. Tu so panični desni mediji, ki žugajo, da je vsaka regulacija medijev protiustavna in totalitarna. Skratka, pritožujejo se ljudje iz kluba, ki je v veliki meri zaslužen za trenutno nezadovoljivo regulacijo medijev. Da ne omenjamo tako imenovanega specialista Branka Grimsa, ki zdaj v EU kalimerovsko prijavlja, da rušimo vse mogoče listine in deklaracije o človekovih pravicah, medtem ko je prav njegov politični krog z lastniškimi netransparentnostmi, arbitrarnim financiranjem medijev ter spornimi zakonskimi in zunajzakonskimi rešitvami zapeljal v medijsko temo, ki je trenutno celo predmet preiskovalne parlamentarne komisije.

Levitev tehnologije

Levitev tehnologije, sploh hitrost tehnoloških sprememb, ki vpliva tudi na medije, je tako obupno grozeča, da je vprašanje, ali jo zakonodaja sploh še lahko kroti. Ima malo orodij – omejitve nedopustnih, neetičnih, nestrokovnih, lažnih, manipulativnih vsebin bodo vedno naletele na pravico do svobodnega izražanja in na očitke, da se ta pravica izrablja. 39. in 63. člen ustave je treba vedno interpretirati v luči javnega interesa in zaščite človeškega dostojanstva.

Tiskani mediji so se v konkurenci z internetnimi mediji znašli v težavah tudi zaradi drage distribucije njihovih edicij. Novi zakon naj bi jim zdaj omogočil državno pomoč za "digitalni prehod". Foto: STA/Katja Kodba Ob dejstvu, da vpliv kontroliranih družbenih omrežij lahko vpliva na marsikaj, tudi izide volitev in interese korporacij, je prihodnost medijskega polja skrb vzbujajoča. Zdi se, da jo rešuje lahko le pokončno, nekontaminirano in odgovorno novinarstvo, ki naj bi domovalo v medijih v službi javnosti, ne pa partikularnih interesov. Mislim, da se razume, zakaj je nacionalka kot nujna branilka javnega interesa vedno pred poskusi zbijanja kredibilnosti in vplivanja na njen program.

Ampak kost je vržena in že oglodana. Meja med resnico in lažjo je vsak dan bolj zabrisana, merilo uspeha postaja število klikov, število informacij je hujše od snežnih plazov, interes bralca pa se ustavi pri naslovih – čim bolj pikantni so, tem dlje bo zadržala pozornost. Lastnik pač pričakuje rezultate, ki se ne merijo nujno v tehtnosti napisanega, ampak razburjenju, ki ga sprožajo.

V tej luči so dobrodošle vse rešitve, ki podpirajo kredibilnost ter strokovnost medijskih vsebin in novinarskega dela.

Pravica do popravka in odgovora

Zanimiva je usihajoča moč ustavne pravice do popravka in odgovora. Nekoč jo je s filigransko natančnostjo pilil Matevž Krivic. Takrat so se slišali strahovi, da ureditev te pravice prinaša težave, saj da bodo uredništva zasuta s poplavo nasprotujočih si mnenj in pojasnil, s čimer naj bi vsebino medijev ustvarjali nezadovoljni bralci in poslušalci.

Pravica do odgovora in popravka je danes v praksi neki arhaizem, čeprav gre za najbolj demokratičen način participacije občana do uveljavitve svoje oziroma obče resnice. Zdajšnji zakon jo seveda ohranja, a v praksi deluje kot brezzobi tiger. To pravico malokdo uveljavlja, saj je pot do nje težavna, sploh za malega človeka, ki ob sebi nima pravnika.

Politično in gospodarsko močnejše ter vešče osebe pa raje ubirajo druge poti. Objava nasprotnih dejstev na družbenih omrežjih, ki spodnaša pravico do popravka, res nima iste teže kot objava razsodišča. A se zgodi v sekundi in omreži na način, ki ga sprejema današnji čas. Četudi so posledice lahko usodne in terjajo celo življenje.

Komu denar

Kot rečeno, se v novem zakonu širijo finančne pomoči medijem. Do zdaj je bila mogoča državna pomoč za programske vsebine, ki so krepile nacionalno poslanstvo in pluralnost.

Ena izmed najzanimivejših podpor medijev je bila npr. pred leti podpora časopisu Pogledi, ki je bil ustanovljen za poglobljeno pokrivanje področja kulture. Zapolnil je vse bolj izginjajoče in ohlapne zapise o kulturnem in družbenem dogajanju.

Naj pripomnim, da je bila ustvarjalnost v širšem smislu takrat v dnevnih in tedenskih medijskih objavah bistveno bogatejša, kot je danes. No, pogledi so obstajali toliko časa, kolikor je obstajala podpora. Ko se je iztekla, uredništvo Dela, ki je takrat zmagalo na razpisu, žal ni imelo več volje, da bi nadaljevali.

Finančna pomoč medijem, kot jo opredeljuje nova zakonodaja, za zdaj ne doživlja večjih očitkov, čeprav bo šla lastnikom, ki dobičkov ne vračajo (vedno) v medij. Glede na razširitev pomoči (subvencije produkcijskih stroškov, distribucije, naročnine, zaposlovanja specializiranih novinarskih profilov itd.) obstajajo pomisleki, da je letošnja rezervacija sredstev v višini 4,16 milijona evrov prenizka, celo ko bo v naslednjem letu podvojena.

Pripis glede dvomov o razdeljevalcih sredstev v smislu vaši vašim seveda tudi tokrat ni razočaral. Ni pa drugačne ponudbe, ki bi te očitke umaknila.

Kako subtilne in profesionalno izpiljene morajo biti definicije, priča poglavje o deležu slovenske glasbe, ki jo zdajšnji zakon opredeljuje kot tiste skladbe, ki se izvajajo v slovenskem jeziku ali so nastale/bile izdane v Republiki Sloveniji.

Zasebne radijske postaje so na ustavnem sodišču v preteklosti dosegle razveljavitev takratne definicije, češ da gre za nejasno opredelitev glasbe slovenskega izvora. Sicer dvomim, da jih je v preveritev silila terminologija, ampak prej nezadovoljstvo z doseganjem zahtevanih kvot. Ampak zdaj se lahko vaja ponovi, saj je nova definicija ravno tako luknjičasta, saj spregleda tiste slovenske glasbenike, ki imajo komade v drugih jezikih ali drugih artikulacijah (Perpetuum Jazzile, didžejevstvo ...) in so izšli v tujini (npr. Laibach).

Naj se tu ustavim in dopustim možnost konkretnejše obdelave v prihodnje. Še bo čas.

Vsa potrebna filozofija

Zgodovina slovenske medijske krajine je polna žalostnih zgodb, a tudi številnih novinarskih zmag, odločnih in pokončnih novinarskih branj. Naj oživim eno, ki se je dogajala v najturbulentnejših časih vlade J. J., ko so v osrednjih časopisih frčali odgovorni uredniki in urednice in so se novi tolkli po prsih, da je v njihovi moči prepoved kateregakoli članka. Seveda so to tudi izvajali.

29. aprila 2006 je prišla iz tiskarne prazna stran Sobotne priloge, saj je novi odgovorni urednik časopisa Delo izbrisal "poslovilne" besede dolgoletnega urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milharčiča. Takrat je med drugim želel objaviti tudi sledeče:

" (…) prav presenetljivo je, kako pogosto se je časopis dal brati. Bil je toliko svetel, kolikor je bila družba okoli njega pripravljena biti veseljaška, in toliko mračnjaški, kolikor se v spodobni družbi še sme. (…) Pisci so dobili samo ljubeče navodilo: naj upoštevajo pametnega bralca, ki rad bere, in naj mu sproti nudijo vse elemente za razumevanje besedila."

In prav v tem je vsa filozofija, najsi bo zapisana v zakon ali tisk.

Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. Ter neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu. Foto: Siol.net