Krščanstvo in komunizem

Prav nič manj impresivne niso bile slike s Trga revolucije v Havani, kjer je z zidov stanovanjskih blokov Benediktovo pridigo poslušal Che Guevara. Jörg Bremer, FAZ-ov dopisnik s kraja dogodka, je svoj prispevek naslovil s komentarjem neke ženske, ki je tam poslušala pridigo: "Papež vendar govori kot Fidel." Ali imata Fidel in Benedikt zares kaj skupnega? Na prvi pogled bi se lahko reklo, da oba pripadata preteklosti. Oba imata po eni strani sicer neko moralno težo, toda v praksi njuni nauki pravzaprav nikogar več ne zavezujejo k ničemur. Castro, ki si je prislužil spoštovanje vsega sveta zaradi uspešnega kljubovanja ZDA – v tem kontekstu bi bilo mogoče govoriti celo o boju Davida proti Goljatu –, najbrž ve, da ga sistem bržkone ne bo preživel za prav dolgo. To je po svoje škoda, kajti nemogoče je srečati koga, ki je obiskal to državo in govoril o njej drugače kot z navdušenjem. Ampak seveda, drži, pričevanja turistov bi bilo tvegano označiti za merodajna. Tudi Benedikt na drugi strani ni kaj dosti več kot simbolna figura: le koliko mladih katoličanov se danes drži na primer zapovedi o spolnosti? Vsaj na Zahodu je postala religija predvsem stvar osebne izbire, pri kateri institucije nimajo odločilnega vpliva. Tudi religija je danes postavljena na trg. Krščanstvo že od nekdaj spremlja neka politična dvoumnost. Kot religija Očeta je brez dvoma na desni strani političnega spektra. V tem kontekstu prevladujejo predstave o avtoriteti, absolutni distanci, "nacionalni državi" izvoljenega ljudstva in tako dalje. Toda kot religija Sina je še vse kaj drugega: zadeva se internacionalizira, z inkarnacijo se nekako izgubi tista distanca, v ospredje pridejo ponižani in razžaljeni in tako dalje. Skratka, odnosi med očetom in sinom so bili v zgodovini vedno precej zapleteni in kompleksni.

Znano je, da se Benedikt v drugem delu svojega Jezusa iz Nazareta povsem nedvoumno distancira od predstav Kristusa kot revolucionarja. (Mimogrede: to je z njegovega položaja najmanj razumljivo in pričakovano, zato ne bi smelo presenečati nikogar.) Težava je v tem, da zgodbe o Kristusu ne more obvladovati nihče, niti papež v svoji legendarni nezmotljivosti ne. Dejstvo je, da so množice preprostih vernikov v Kristusovi figuri mnogokrat brez težav prepoznale "prvega komunista". Morda gre za naključje, morda za kaj več, ampak do tega je največkrat prihajalo ravno v Južni Ameriki, zaradi česar se je Cerkev nemalokrat znašla pred težkimi odločitvami.

Odnos med krščanstvom oz. katolicizmom in komunizmom je torej mnogo zapletenejši, kot je to večina pripravljena priznati. Ve se, da je bilo celo med slovenskimi partizani na začetku precej več katoličanov kot komunistov. Pravzaprav so se tovrstne delitve začele poudarjati šele mnogo pozneje. In če škof Rožman pač ni bil dorasel zgodovinskemu položaju, to še zdaleč ne pomeni, da je isto mogoče trditi tudi za vernike.

Če se torej vse skupaj poenostavi, bi bilo mogoče reči, da se religija Očeta politično artikulira na desnici, religija Sina pa na levici. Vprašanje seveda ostaja, kje je tukaj prostor za Duha kot nekakšnega medija sprave. Ali gre morda za trenutek krščanske utopije? (Tovrstno neortodoksno razumevanje izhaja seveda iz dvoma, da gre v Stari in Novi zavezi res za istega Boga, se pravi dvoma o uspešnosti sprave med Očetom in Sinom v Duhu.)