Končna postaja za intercity Merkozy

V Franciji je postal predsednik Francois Hollande, politično neznana oseba, ki je prišla do kandidature v socialistični stranki zaradi škandala, ki se je – seveda "popolnoma naključno" – dogodil nekdanjemu predsedniku Mednarodnega denarnega sklada Straussu - Kahnu lani v New Yorku. Prvič v zgodovini povojne Francije predsednik ni dobil drugega mandata. Novi vodja druge največje evropske države predstavlja tipičen produkt starega, francoskega, socialističnega aparata. Na obzorju ni nobenih pomembnejših novosti ali filozofskih osvežitev. Po štiridesetih letih se še vedno govori le o višjih davkih in o večjih državnih investicijah. To je vse in zagotovo ni veliko. Celotna volilna kampanja je temeljila na notranji politiki. V zadnjem javnem soočenju sta Sarkozy in Hollande zunanji politiki namenila le dve minuti, vendar bi se izbira, ki bi lahko bila pogubna za same Francoze, za Evropo lahko izkazala za zmagovito, če bo novi predsednik uresničil obljube iz kampanje glede zamrznitve sprejema fiskalnega pakta Evropske unije. Če je Sarkozy slepo sledil suhoparni, tehnični logiki po potrebi večjega nadzora nad javnimi financami, Hollande napoveduje alternativno vodenje nemško-francoskega vlaka. Strojevodji se bosta verjetno v kratkem morala ustaviti na kakšni vmesni postaji in se resneje pogovoriti glede proge in pogona. Medtem ko se po stari celini vrstijo volitve, na katerih se uveljavljajo skrajne stranke, so nam Francozi mogoče podarili delno rešitev, kako ustaviti val nezadovoljstva in napredovanja lokalnih nacionalizmov, s tem, da so v Elizejsko palačo nastavili človeka, ki si želi natančno to, kar nekateri svetovalci oziroma analitiki že dolgo pogrešamo: spremembo pogodb o Evropski centralni banki (ECB), uveljavitev skupnih evroobveznic in sprejetje ukrepov, ki lahko zagotavljajo tudi rast skupnega evropskega gospodarskega prostora, ne le njegovo dušenje s fiskalnimi ukrepi. Evropska unija potrebuje drugačno krizno upravljanje. Slovenijo že mesece spodbujamo, da bi bila med vodilnimi, ki se potegujejo za konec avtoritarnih metod vodenja, kaotičnih evropskih vrhov brez javne debate in pomanjkanja komunikacije, ki bi omogočila demokratičen nadzor in – zelo pomembno- Evropejcem zagotovila primerno obveščanje o težavah. Brez takšnega ukrepa se državljani nagibajo k strahu, negotovosti in na koncu ekstremnim stališčem, ki so bila že neštetokrat pogubna za našo civilizacijo. Evropska unija znova potrebuje dialog ter sodelovanje vseh svojih institucij in držav članic. Reči moramo konec delitvi med severnimi in južnimi državami. Hollande bo skoraj zagotovo našel primerne sogovornike v večini evropskih držav in tako pripomogel k izoblikovanju popolnoma novega vzdušja v Bruslju. Če bo političnemu novincu na svetovnem parketu uspel vsaj del navedenega in ne bo več delitev med uspešnimi in neuspešnimi, med liberalci in keynezijanci, med razvitimi in nerazvitimi, potem bo naredil veliko za našo prihodnost. Unija potrebuje dolgoročno razvojno strategijo in srednjeročne cilje. Do danes, osredotočeni na preživljanje dan za dnevom, jih še nimamo. Bruselj je v globoki agoniji. Napočil je čas, v katerem moramo resnično poiskati izhod iz krize, zgraditi Unijo, ki bo temeljila na meddržavnem sodelovanju, ter ustanoviti legitimno in delujočo demokracijo znotraj evrocone, ki nam bo zagotovila stabilnost in kredibilnost. Napad na borze, ki so ga sprožili špekulativno vodeni sistemi takoj po objavi izidov volitev v Grčiji in Franciji, je klasičen pokazatelj naše nekredibilnosti, ki jo nekateri želijo zamajati do kraja. Ker smo se izkazali za nepripravljene pri odgovarjanju na krizne trenutke v zadnjem letu, so finančni špekulanti izkoristili prostor in zaslužili mastne vsote denarja, nam pa povzročili politične krize. Evro in EU sta "usodni skupnosti", kot pravi nekdanji predsednik ECB Trichet, in tega ne bi nikoli smeli pozabiti. Če pride do kolapsa Unije ali evra, je skoraj neizbežna pot v preteklost stare celine: veliki in majhni egoistično razdeljeni. Mogoče nam je usoda poslala neznanega socialista, da nas reši pred lastnim neznanjem pri upravljanju najhujše mednarodne krize sodobnega sveta. Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.