Komunist, ki je rešil državo

Politično je pregovorno nestabilna, vendar se tamkajšnje inštitucije ali državljani nikoli ne pustijo premagati težavam. Lahko bi rekli, da je stabilna v svoji nestabilnosti in da gre vedno naprej, prilagojena teku zgodovine. Po drugi svetovni vojni je bila soustanoviteljica vseh najpomembnejših mednarodnih organizacij in evropskih skupnosti. Razumevanje dogajanja v Rimu nam lahko pomaga predvidevati prihodnost svoje celine. Medtem ko je večina držav pod pritiskom protestnikov, ki legitimno izražajo nezadovoljstvo nad gospodarstvom in nad staro politično elito, nesposobno pri iskanju novih rešitev, se je pred mesci znotraj italijanske Demokratične stranke odvijala zelo zanimiva bitka za položaj predsednika, ki bo mogoče postala paradigma za vso Evropo zaradi posledic, ki so se oziroma se še bodo izoblikovale. Nasproti sta si stala Pierluigi Bersani (61 let), že predsednik in predstavnik "stare nomenklature", obremenjene z zgodovinsko delitvijo desnice in levice, in Matteo Renzi (37 let), predstavnik mlajše generacije, pripravljen na sodelovanje z vsemi tistimi, ki ponujajo rešitve za prihodnji razvoj države. Zmagal je Bersani. Stranke so konservativne strukture, ki jih obvladujejo elite, boječe sprememb tudi na Apeninskem polotoku. V nekaj tednih so sledile parlamentarne volitve. Uradni zmagovalec zaradi volilnega sistema je bil Bersani, ki pa se je v resnici ob valu uspeha protestnikov in "ne-izgubi" Berlusconija zelo hitro spremenil v poraženca skupaj z bankirjem Montijem. Po ustaljeni ustavni praksi mu je predsednik republike zaupal mandat za sestavo vlade. Imel je možnost. Številke mu niso bile nenaklonjene, a vseeno mu ni uspelo. Čas je minil in upal je, da lahko zadeve spremeni z izvolitvijo novega predsednika države. Tudi to mu ni uspelo. Podprl je nekdanjega predsednika senata, Marinija, in nekdanjega evropskega komisarja ter predsednika vlade Prodija. Oba sta bila gladko poražena. Bersani je ugotovil, da brez Berlusconijevih glasov in z razbito stranko ne more odigrati ključne vloge. Italijanski parlament je izvolil v šestem krogu glasovanja odhajajočega predsednika Giorgia Napolitana, ki ga je od vsega začetka nagovarjal Silvio Berlusconi. V težkih časih, ko država pluje kot jadrnica sredi nevihte, so naši sosedje zaprosili izkušenega starega človeka, naj se za državo žrtvuje do konca svojega življenja, in s tem zgodovinsko spremenili nepisano moč in pravila ustave republike, istočasno pa zagotovili vitezu Berlusconiju še eno veliko zmago. Izkazalo se je, da bi mlajši Matteo Renzi, ki v zadnjih tednih ni ostal molčeč, vse opisane trenutke izpeljal z bistveno boljšim izkupičkom za Demokratsko stranko in da si je stara elita v strahu pred spremembami sama zadala usodni udarec v trenutku, ko ni želela prišepniti novim pogledom. Bersani je odstopil z vrha stranke skupaj z vsem vodstvom, stranka protestnikov – Gibanje pet zvezd – govori o državnem udaru in poziva k ljudski vstaji proti sistemu ter iz dneva v dan izgublja simpatije državljanov. Ti se zavedajo, da so poslali v parlament anarhične predstavnike brez minimalne konstruktivne vizije, le vzklike rušenja, destruktivnega nasprotovanja brez vizije pozitivnega razvoja, Berlusconi pa uživa. V trenutku, ko je podprl starega komunista, je posredno spremenil vso politično sliko. Zdaj lahko računa na večino ob novih volitvah ali na precej vplivnejše položaje v primeru sestave vlade in, najpomembnejše, spreobrnil je republikanski običaj, zaradi katerega je bil v Italiji – ob pomanjkljivem zakonu ustave – položaj predsednika republike vezan le na en sedemletni mandat. Če poslanci ne bodo začutili potrebe po ažuriranju temeljnega zakona, je zdaj pri naših sosedih teoretično odprta možnost za nešteto število mandatov šefa države. Napolitano se pri svojih oseminosemdesetih letih žrtvuje, v resnici pa podarja Silviu Berlusconiju, ki jih šteje šestinsedemdeset, razlog za "gongolanje", kar je simpatični italijanski izraz za dobro, veselo počutje. Napolitano je takoj razumel spretno odigrano igro milanskega lisjaka in je v sporočilu parlamentu, ki je sledilo njegovi izvolitvi, večkrat poudaril, da je treba še naprej globoko spoštovati republikanske inštitucije. Po navadi je govoril o državnih inštitucijah. Vendar je nauk, ki ga lahko vsa Evropa razbere iz dogajanja, ki je v zadnjem letu zaznamovalo Italijo, to, da anarhija ulic brez vizije razvoja lahko povzroči dodatno škodo, da preverjene oblike oblasti lahko najdejo same v sebi možnost za pozitivne spremembe in za stabilnost, sicer bodo poražene.