Miha Mazzini: Kdo je pravi domoljub?

V zadnjem času je slovenska zastava ogrožena: hrvaške roke so jo hotele zgrabiti in nositi, nosečniški trebuh jo je preluknjal. V bran ji je vstalo ljudstvo. A kako odkriti, kateri med branitelji so pravi domoljubi, kateri pa le oportunisti, ki so se pač pridružili množici?

Premišljevanje o domoljubju sem začel daleč od doma, kot se spodobi. Predstavili so me večjemu omizju in mlad par je navdušeno vzkliknil, da je ravno ta trenutek prek Airbnbja rezerviral stanovanje v Ljubljani. Končno bosta prišla za nekaj dni v Slovenijo in si jo ogledala.

Zaklepetal sem se s svojim kotom omizja, a kmalu je par pristopil in vprašal, ali jima lahko pomagam – dobila sta pismo, ki jima ga je poslal lastnik stanovanja, in ne vesta, ali ga prav razumeta; kaj takega se jima ni zgodilo še nikoli, čeprav potujeta po vsem svetu. Bi lahko pomagal?

Preberite še:

Slovenska eksplozija ustvarjalnosti 

YouTube, uničujoča varuška

Pismo je bilo presenetljivo dolgo in prispelo je takoj po poizvedbi turistov, torej ga je avtor imel še vnaprej pripravljenega. Človek z lepim slovenskim imenom in priimkom, imenujmo ga Janez, ju je najprej veselo pozdravil, češ, dobrodošla, veseli ga, da mu prihajata v goste. Potrudil se bo, da jima pokaže pravo slovensko gostoljubnost. Sledilo je še precej bla-bla-bla, vmes pa ključne informacije, ki naj vam jih strnem in dodam v oklepaju svoje komentarje: "Objavljena cena žal ni na stanovanje, marveč na osebo, morata mi plačati dvojno (Janez nateguje turiste). A vam dam 30 % popusta, če se zmenimo mimo Airbnbja (Janez nateguje Airbnb) in mi v Ljubljani plačate na roko (Janez nateguje davčno)."

Preostalo omizje je poslušalo in vnela se je dolga razprava, ki se je končala z geografijo. Bojda so mislili, da Slovenija ni na Balkanu. V zadregi sem pojasnjeval, da je Balkan fluidna oznaka, kamor tlačimo vse slabo, Slovenija pa je mejna država – na Balkanu smo le tedaj, kadar nam ustreza.

Pri davkih nam vedno.

Jakov Fak je na letošnjih olimpijskih igrah osvojil srebrno odličje za Slovenijo. Foto: Reuters

Bojevniki na barikadah

Taisti večer sem se priključil na socialna omrežja in pogledal, kako bralci komentirajo mojo kolumno o ljudeh, ki sami sebe proglasijo za neodvisne države in nehajo plačevati davke, hkrati pa od skupnosti še vedno jemljejo vse, kar potrebujejo (Sam svoja plenilska država). Kot sem pričakoval, se je precejšen del odzval zelo jezno. Češ, tako se dela, zakaj bi plačevali davke tej gnili državi itd.

Malce sem pobrskal, o čem razpravljajo sicer, in videl pravično jezo nad skrunjenjem slovenske zastave. Divjali so in besneli nad izdajalci, ki si upajo dotakniti se simbola naše države in/ali ga uničiti.

Ko sem bil ravno pri tem, je umetelna inteligentnost očitno ugotovila, da je to nekaj, kar me silno zanima, in objave so se zgostile. Nenadoma mi je Facebook pokazal mnenje Pavla Ruparja na to temo, sledil je Janez Janša in tako dalje.

Z veseljem sem se odjavil iz omrežja.

Nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič z razrezano slovensko zastavo. Foto: Nada Žgank

Kriteriji domoljubja

A ni mi dalo miru: spraševal sem se, kako merimo domoljubje.

Vsekakor domoljubje pozna dve osnovni stanji, vojno in mir. V vojni je metoda dokazovanja jasna: za domovino umrete. Vsi pomnimo junake, ki so umrli z zastavo in za zastavo v roki, da ne govorim o županu Ivanu Hribarju, ki so mu leta 1941okupatorji ponudili županovanje, torej kolaboracijo in izdajstvo, pa se je raje ovil v državno zastavo in se vrgel v Ljubljanico, v smrt.

Kot sneg pada, da odkrije sledi, tako vojna odpihne besede in odkrije značaje.

Mir pa je, na srečo, poln besed – kako torej vemo, kdo misli resno in kdo ne?

Mar res ni kriterija, po katerem bi v miru prepoznali pravega domoljuba?

Tako sem premišljeval in nenadoma me je prešinilo: pa saj obstaja kriterij! Jasen in nedvoumen je – državo imamo radi toliko, kot storimo zanjo in s tem za svoje sodržavljane.

Način, kako to delamo, je znan že od davnine: v miru domoljubje kažemo s plačevanjem davkov.

Dajanje denarja za skupno rabo

Če torej za domovino v vojni umirajo, v miru zanjo plačujemo. Stanje, v katerem nočete plačevati davkov in prispevkov, nočete pomagati skupnosti, svojim sodržavljanom, hkrati pa vpijete o domoljubju, torej jasno kaže na praznino izrečene ljubezni do skupnosti.

O Pavletu Ruparju pravi wikipedija: "Proti njemu je bilo v teh letih vloženih več ovadb zaradi zlorabe položaja in oškodovanja občinskega proračuna, v štirih je bil obsojen na pogojno kazen in vračilo protipravno pridobljenega premoženja, oktobra 2012 pa mu je sodišče prvič prisodilo tudi zaporno kazen."

Eden od davkov je tudi RTV-prispevek. "Predsednik SDS Janez Janša je prejšnji teden na odboru za kulturo povedal, da že dve leti ne plačuje RTV-prispevka in da enako svetuje tudi ostalim." (vir)

Tudi objave na Facebooku so mi pokazale isti trend: bolj ropotate proti državi, psujete davke in tako dalje, bolj vneto ste branili zastavo.

Imenujmo to logika kompenzacije. Domoljubni ste tam, kjer vas to nič ne stane.

Na občini

Kaj torej storiti?

Rešitev je v sodelovanju države in velikih ameriških korporacij. Tako kot za zaposlitev potrebujete potrdilo o nekaznovanosti, boste za domoljubje na socialnih omrežjih potrebovali potrdilo o plačanih davkih. Dobili ga boste na davčni upravi, veljalo bo en mesec in Facebook, recimo, bo uvedel poseben status: davki plačani.

Ko se bomo bralci lotili vaše objave, bomo točno vedeli, ali vas v pisanje žene iskreno domoljubje ali pa ste le hobotnica, ki je spustila gosto črnilo besed, da zakrije dejanja.