Četrtek, 25. 9. 2014, 12.50
8 let, 10 mesecev
Kako z družinskim podjetjem prehiteti korporacijo
Za dolgoročno prihodnost podjetja pa jim je precej vseeno.
Imajo upravo in menedžerje, ki si prizadevajo za visoke plače in ogromne vsakoletne bonuse ter gledajo predvsem četrtletne rezultate. Imajo zaposlene, ki se zavedajo, da delajo za korporacijo, in zato raje skrbijo za svoje interese kot pa za interese podjetja, saj nikoli ne vedo, kdaj jih bodo zamenjali ali odpustili zaradi diktiranega prestrukturiranja.
In imajo stranke, ki vedo, da imajo opravka s korporacijo, za katero so zgolj potrošniki, v katerih ne vidijo človeškega obraza, zaradi česar jim pobegnejo takoj, ko se pri kaki konkurenci pojavi malce boljša ponudba. Družinska podjetja teh težav nimajo, zato lahko sem ter tja zlahka prehitijo korporacije. Tukaj je zgodba o enem od njih.
To bo en od gradov v bližini Pariza, preurejen v kongresni center, veliko posestvo s kostanjevim gozdom, zelo lepo je tam, za dobro hrano in pijačo bo poskrbljeno, bazen in savna sta streljaj od sobe, sestanke pa smo ti organizirali tako, da boš imel vmes dovolj prostega časa za svoje delo (že pred leti so ugotovili, da s seboj vsako leto prinesem kako knjigo, ki jo uredniško pregledujem), v petek pa vas vse čaka presenečenje, ki ga za zdaj še ne smemo izdati." Zvijanje rok je sestavljeno iz pritiskov že skoraj pol leta pred konferenco, naj vendar že potrdim udeležbo in čim prej pošljem svoj letalski razpored.
Ko je lani eden od njihovih poslovnih partnerjev rekel, da tokrat res ne more priti, saj ima žena ravno takrat rok za porod, mu je francoski vodja prodaje odvrnil: "Pa naj ga prestavi." Najprej ni vedel, ali se šali ali misli resno. No, na koncu je dobil nekaj fotografij neposredno iz porodne sobe med našo slavnostno večerjo v grajski dvorani, kjer je bila zapovedana črno-bela toaleta (kar običajno rešujem s črnimi kavbojkami in belo srajco, ki sem jo imel na zagovoru doktorata). Ves ta luksuz je seveda prilagojen veliko večjim strankam od našega podjetja, na primer nemškemu distributerju, ki kupi (in tudi proda) neprimerno več, a hočeš nočeš smo ga deležne tudi majhne ribe. Francozi vedo, zakaj to počnejo. Tudi letos se jim nisem mogel izmakniti. Najprej pa nekaj o tem, kako se je vse skupaj sploh začelo.
Poleg tega so naša in druge konkurenčne ameriške znamke pokrivale vse potrebe trga, imele so utečen poslovni sistem, zanje pa so skrbeli Američani, ki so bili naseljeni nekje v Evropi. Rekel sem, da nas njihov program ne zanima kaj posebej. A Francoz je bil neomajen, prepričeval me je, da lahko njihov program lepo prislonimo k svojemu obstoječemu, da se ameriški in njihov dopolnjujeta tako cenovno kot tudi vsebinsko in da naj vsaj poskusimo. Nazadnje sem popustil in kmalu so se začele prve izdobave.
Zaposlili so Poljake in Ruse, da lažje delajo z bolj neznanimi trgi. Izboljšali so kakovost svojih proizvodov in na nekaterih segmentih dodobra prehiteli tudi tradicionalno ameriško konkurenco. Prilagodili so cene. Izboljšali so svojo storitev logistike do tem mere, da lahko odpošljejo naročeno blago prej kot v enem dnevu.
Odprli so pisarno na Daljnem vzhodu, da na kraju samem neposredno nadzirajo proizvodnjo svojega blaga. Včlanili so se v vse ključne mednarodne organizacije, ki zagovarjajo etično delo in pošteno plačilo. Vsi njihovi izdelki izpolnjujejo ustrezne ekološke standarde. Vsako leto zgledno pritiskajo na svoje distributerje po državah, da bi ti prihodnje leto prodali še malo več. Jadikovanja o krizi pri njih ne zaležejo kaj dosti. Za tri ali štiri dni te iztrgajo iz tvojega domačega delovnega okolja, se ti povsem posvetijo in te neumorno prepričujejo, kaj vse bi še moral narediti, poslušajo, kaj imaš pripomniti, in skušajo za to poiskati rešitev. Denar, ki ga vložijo v ta družinska srečanja, se jim mnogokrat povrne.
Njihov slogan za prihodnje obdobje je, da so ponosni, pozitivni in dobičkonosni. Njihovi izdelki se ponašajo s tem, da so bili oblikovani v Parizu, središču modnih trendov. Njihova prodaja na mednarodnih trgih strmo raste, letos so imeli skoraj 30-odstotno rast, pogosto na račun ameriške konkurence, ki je v času krize v Evropi zmanjšala svoje ekipe in poslovne aktivnosti, tudi zato vse bolj zaostala in dejansko zdaj ne ve, kako bi začela reševati nastali položaj.
Kako se je vse to lahko zgodilo v tako kratkem času? Preprost odgovor na to vprašanje sem dobil na nedavnem sestanku z novim mednarodnim vodjo prodaje, ki je funkcijo prevzel pred dobrim letom, prejšnji se je upokojil, v tem času pa je opazno napredoval tako v svojem uglajenem, a odločnem poslovnem nastopu kot v znanju angleščine, ki ima vse manj francoskega naglasa.
Ko sem se pritoževal, da določenega blaga, čeprav ga imajo v ponudbi, še vedno ne morejo izdobavljati v ustreznih rokih, je prikimal in napovedal, da se bo to prihodnje leto spremenilo.
Dvomeče sem ga gledal, zato se je zaupno nagnil k meni, saj sva nekako istih let, sam pa sem v tem poslu že dve desetletji: "Glej, pred nekaj tedni sem imel sestanek z lastnikom. S svojimi matematičnimi modeli sem mu pojasnil, da moramo, če želimo imeti ustrezne zaloge in dovolj dobre izdobave, v vse to vložiti še kar nekaj denarja. Predlagal sem mu, da si družina letos ne izplača nobene dividende in ves dobiček vloži v povečanje zalog. Na ta način, sem mu rekel, bomo še bolj konkurenčni in lahko res še izboljšamo svoj položaj na evropskem trgu." "In," sem rekel, "kaj se je zgodilo, kaj je rekel lastnik?" Tudi lastnika namreč dobro poznam s teh družinskih srečanj, na katerih je neprekosljiv v zagnanosti pri nogometu. "Nekaj časa me je gledal, potem pa je rekel OK. Sestanka je bilo konec v četrt ure, denar za večje zaloge prihodnje leto je zagotovljen." Si predstavljate, kaj bi se v tem istem primeru zgodilo v klasični korporaciji?