Kako sem ob obletnici konca druge svetovne vojne otrokom skušal razložiti pomen zgodovine

V naši družini imamo vsake toliko časa debato o tem, zakaj se je zgodovino treba in smiselno učiti, kaj se lahko iz nje naučiš za prihodnost in podobno. Svoje otroke skušam prepričati, da je pomembno, da veš, kaj se je že zgodilo, tudi zato, da se boš iz tega kaj naučil za lastno in skupno prihodnost. Pomen poznavanja zgodovine po najboljših močeh skušam postaviti v kontekst njihovega trenutnega življenja.

Ne morem reči, da sem vedno uspešen. Včasih moje besede padejo na plodna, včasih pa na precej manj plodna tla.

Standardni pogovor o zgodovini Klasičen pogovor o zgodovini se ponavadi začne med konci tedna, in to takrat, ko se približuje kakšen zgodovinski test ali pa spraševanje. Med preteklimi prazniki, ko smo bili kot družina veliko skupaj, je zgodovina spet prišla na tapeto. Najbrž tudi zaradi prvega maja kot takega in zaradi bližajoče se obletnice konca druge svetovne vojne. V nedeljo, pred novim šolskim tednom, smo se nazadnje pogovarjali o tem. "Zakaj se moram učiti to in to?" je godrnjal eden od njih. "Zato da boš vedel/-a, kako smo se razvijali na naših tleh in kako smo sploh prišli do tu, kjer smo," sem odgovarjal. "Zakaj bi mene moralo zanimati, kaj se je zgodilo recimo sto in več let nazaj, ko je nekdo recimo podpisal neko pogodbo ali sklenil tak ali drugačen pakt z nekom?" "Hm, sto let nazaj se ti zdi že daleč nazaj, ali kako?" "Ja, zelo daleč. Predaleč …" "Za koliko nazaj v zgodovino pa te zanima dogajanje?" "Hm, recimo za dvajset let nazaj …" "Samo dvajset? Prihodnje leto bo recimo četrt stoletja, torej 25 let, od takrat, ko je Slovenija postala samostojna. A to te potem ne zanima več?" Na podobni točki pogovora običajno sledi nekaj molka in cincanja. "No, to me še zanima, ja, od Slovenije naprej …" "Glej, takrat sem bil tudi jaz star točno 25 let. Te zanima, kako je bilo še nekaj pred tem, ko sem bil star npr. toliko kot ti danes?" Sledil je previden: "Mogoče …" Pogovorni pingpong je kmalu pritegnil še druga dva otroka in vedel sem, da je čas za zgodbo. Od nekje sem potegnil naše rodovno deblo, ki ga je pred leti dal narediti oče, in začel listati po debelo zvezanem knjižnem špehu.

Fotografija kmečke hiše "Iz otroštva se spomnim fotografije kmečke hiše," sem jim začel pripovedovati, "visela je nekje v našem stanovanju, potem pa ne vem, kam se je izgubila. Na njej je bila majhna, belo uokvirjena značilna kmečka hiša. Rojstna hiša vašega deda, mojega očeta. Ko sem jo potem pred leti videl v živo, sem bil presenečen, kako majhna je bila. Takrat je že razpadala. Bila je predeljena po sredini in je imela zgolj dva prostora: prostor za ljudi in prostor za živino. Sezidal jo je njegov oče, torej moj ded in vaš praded, še en Janez v verigi potomcev Rugljev, ki so na Dolenjskem, okoli Mirne, živeli že več kot tristo let. Zato," sem rekel sinu Janu, "si ti Jan, kot potomec Janezov, in zato," sem rekel hčerki Zoji, "si ti Zoja Marija, ker je tvoji babici ime Marija. Če želimo ali ne, je zgodovina v vseh nas in je del nas, temu ne moremo ubežati." Tole so že bolj pozorno poslušali, zgodovina jih je začela vleči v svoj brlog. "Pred sedemnajstim stoletjem," sem nadaljeval in listal naprej, "priimka Rugelj ne zasledimo nikjer na področju današnje Slovenije. V začetku sedemnajstega stoletja pa se ta pojavi v dolenjskem Ložu, v drugi polovici tega stoletja pa tudi v Šentrupertu in na Mirni. Zato lahko upravičeno domnevamo, da je bil vaš prvi znani prednik dejansko prapraprapraprapraded Matej Rugelj (rojen leta 1680), ki je neznano kdaj umrl na Mirni na Dolenjskem. Najbrž je bil uskok ali pa vojak avstrijske monarhije, ki je s svojimi tovariši okoli Karlovca gradil obrambni most pred vpadi Turkov in drugih razbojniških tolp. Zgodovinar in geograf Ivan Steklasa v enem od svojih del navaja, da je bil priimek Rugelj tudi pisno zabeležen že kmalu po letu 1735, ko so posvetili cerkev na Veseli gori, med dobrotniki pa je bila tudi neka Jera Rugelj, ki je darovala dvajset goldinarjev za večne maše. Okoli leta 1740, torej v času Marije Terezije, sta bili najmanj dve družini s tem priimkom na območju Šentruperta in najmanj dve na območju Mirne. S kom se je poročil Matej Rugelj, do današnjih dni ostaja neznano, znano pa je, da mu je žena rodila šest otrok, večinoma sinov, med njimi pa je bil drugi po vrsti vaš praprapraprapraded Janez Rugelj (1708–1778), ki je vse svoje življenje preživel na Mirni na Dolenjskem, kjer je tudi pokopan. Bil je dvakrat poročen, s prvo, sicer neznano, ženo je imel enega otroka, z drugo, Marijo Meglič, pa sedem. Takrat je bilo običajno, da so družine imele veliko otrok. Med njimi je bil tudi vaš prapraprapraded Anton Rugelj (1746–1810), ki se je sicer rodil v Šentrupertu, živel in umrl pa je na Mirni. Ta se je poročil z Uršulo Kepo, imela sta tri otroke, prvorojenec pa je bil po očetu spet Anton (1779–1839), vaš praprapraded, ki se je rodil in v času Napoleona živel ter umrl na taisti Mirni. Tudi on je bil dvakrat poročen, najprej z Marijo Smrke, ki mu je rodila sina Janeza. Ta je umrl pri dveh letih, morda tudi zato, ker mu je mati umrla nekaj tednov poprej. Zato se je Anton še enkrat poročil, z Jero Zupanc, ki mu je rodila pet otrok, med njimi tudi vašega prapradeda Janeza Ruglja (1820–1897), ki je, kot že kar nekaj njegovih prednikov, svojo mladost preživel na Mirni v času Prešerna, tam pa je ostal tudi vse svoje nadaljnje življenje. Terezija Udovč mu je dala tri, morda celo štiri otroke, eden med njimi je bil vaš praded Janez Rugelj (1867–1946), za katerega je vaš ded zapisal, da je bil 'delaven, odmaknjen v samoto, preudaren ter neuklonljiv kmet in vinogradnik, ki se ob sodih vina ni zapil, čeprav mu v življenju ni bilo lahko'. Bil je tudi v prvi svetovni vojni, od tam je tisti bajonet, ki ga skrbno čuvamo na omari, saj veste? Da bi enkrat v življenju lahko ustrezno poskrbel za svojo družino, v kateri sta bila dva sinova, med njimi tudi vaš ded Janez (1929–2008), neskončno delaven, samosvoj in razvpiti zdravnik ter psihiater, ki je ljudi skušal spodbuditi k bolj zdravemu življenju in boljšim medsebojnim odnosom ter jih napotiti na pot samouresničevanja, se je praded za dvakrat po dve leti podal v Ameriko in tam zaslužil toliko denarja, da je lahko postavil pritlično hišico. Tisto hiško s fotografije, ki sem jo omenil na začetku." Pogledal sem jih. "Vas tale zgodovina morda malce bolj zanima? No, okoli te naše, ne preveč pomembne družinske zgodovine, se je ves čas dogajala tudi vsa druga, pomembna svetovna zgodovina. Če ne bi bilo svetovne zgodovine, ne bi bilo naše družinske. In če ne bi bilo naše družinske, ne bi bilo niti nas. Mene. Vas treh." Nekaj časa so molčali.

Dan zmage "Zato, fanta," sem rekel sinovoma, "bomo mi trije to soboto prvič skupaj, kot trojka, odtekli ta kratko, 12,5-kilometrsko 'Žico'. Ne samo zato, ker je letos recimo 335-letnica rojstva vajinega prapraprapraprapradeda ali pa denimo 195-letnica rojstva vajinega prapradeda. Ne samo zato, ker je bil vajin ded v vajinih letih že partizanski kurir. Ne samo zato, ker bo to soboto sedemdesetletnica konca druge svetovne vojne. To 'Žico' bomo odtekli tudi zato, ker vaju, oziroma vas tri, ta dogodek na nek simboličen način povezuje tako z našo družinsko kot tudi našo širšo zgodovino. Če se boste zavedali lastne zgodovine in če boste poznali širšo zgodovino, se boste bolj suvereno počutili tako v sedanjosti kot prihodnosti." Malo so skomigali z glavo. Seveda nisem pričakoval, da jih bom povsem prepričal. "A gremo popoldne še na zadnji tek pred sobotno dirko?" sem zamenjal temo. "Kako dolg pa?" je vprašal eden od njiju. "Desetko bi morali iti, da bo dovolj za soboto." Prikimala sta. Ko smo se čez kako uro odpravili, sta jo hitro potegnila naprej. Na treningu jima nisem mogel slediti. V soboto, na sedemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne, pa bomo, upam, v cilj prišli skupaj. To bo naš dan zmage.