Kako je SDS zavozila

V zadnjih mesecih je mogoče opaziti stopnjevanje pritiska, recimo tako, "desnosredinske civilne družbe" na SDS. Recimo tako, ker gre za razkropljene glasove, ki nimajo velikega vpliva v trdem medijskem jedru, prek katerega je SDS v zadnjih letih vzpostavila hegemonijo v sicer dokaj majhnem desnosredinskem getu.

Ti glasovi se pojavljajo občasno, na robovih desnosredinske javne sfere, a se – to je v zadnjih letih očitno – počasi, a vztrajno širijo, predvsem na krilih internetne komunikacijske revolucije.

V takšni ali drugačni obliki se ponavlja podobna kritika: SDS se je preveč osredotočila na usodo svojega predsednika in zanemarila resnične težave, ki tarejo državljane.

Čeprav očitek v dobršni meri drži, za jedrne podpornike SDS ne more delovati drugače kot cinično. Za ljudi, ki ne verjamejo le, da se Janezu Janši in soobsojenim godi nezaslišana krivica, temveč tudi, da gre pri Patrii za montiran proces, to pač ne more biti nič drugega kot glavna tema. Če živimo v represivnem režimu, kot menijo mnogi vztrajniki, potem je njegovo zrušenje glavna politična skrb, ki mora zaposlovati vsakega resničnega demokrata.

Paradokse takšne drže je pred tedni nazorno opisal kolumnistični kolega Kizo v članku Končni paradoks: stranka SDS je izdala Janšo!. Njegova teza je, da se je SDS zapletla v vrsto protislovij, zaradi katerih je vsaka nadaljnja strategija, ki bi temeljila na dosledno izpeljanih predpostavkah "ugrabljene države", obsojena na neuspeh.

Kizo, če morda ne veste, je psevdonim, za katerim se skriva briljantni komentator (ali več komentatorjev, ne vemo) desno-liberalne usmeritve. Številne njegove obešenjaške, a vselej prodorne analize lahko razumemo kot eno od manifestacij zgoraj omenjenega pritiska. Kot dobronamerno kritiko torej, ki opozarja na zagate stranke, ki naj bi bila poklicana, da artikulira in vodi desnosredinsko alternativo.

"Oprostite, zmotili smo se" Vendar se tu postavi vprašanje – pritisk za kaj? Čemu, točno, je namenjen ta dobronamerni pritisk? Kaj naj stranka stori?

Naj odstavi predsednika, ki je v zaporu? Naj spremeni središče svoje pozornosti, kot da se v zadnjih dveh letih, od izbruha vstaj in dokončne radikalizacije stranke, ni nič zgodilo?

Naj, tako kot visoki predstavnik njene zadnje (in očitno že nekdanje) politične zaveznice prizna, da Janez Janša ni politični zapornik, temveč politik v zaporu – pa čeprav krivično v zaporu?

Naj se njena poslanska skupina osredotoči na "vsakdanje težave ljudi" in pri tem pozabi, da je trenutni sklic državnega zbora razglasila za nelegitimen?

Naj reče: "oprostite, zmotili smo se, v resnici ne živimo v režimu"? Ali pa morda: "no, morda še vedno živimo v nedemokratičnem sistemu, a za zdaj bomo zaradi volilne računice malo pozabili na to in se usmerili v teme, od katerih si lahko obetamo večjo priljubljenost"?

Ne, to pač ne gre. SDS je zašla v cul de sac, iz katerega ne bo tako preprosto našla poti. Kajti čeprav bo sodba v zadevi Patria razveljavljena, se razen vrnitve Janeza Janše v aktivno politiko – če jo je, kljub zaporni kazni, kdaj zares zapustil – nič ne bo bistveno spremenilo. Nihče, ki do zdaj ni verjel tezam SDS glede politične motiviranosti zadeve Patria, zaradi tega ne bo spremenil mnenja. Sovraštvo do Janeza Janše se bo kvečjemu okrepilo zaradi suma – o katerem ne dvomim, da ga bo vplivni del medijev nemudoma lansiral v javnost –, da se je razveljavitev zgodila predvsem zaradi političnih pritiskov in proceduralnih, ne pa vsebinskih razlogov.

SDS je stranka pred razpotjem Sicer pa SDS neprestano opominja svoje kritike, naj se ne ukvarjajo toliko z njo, naj odločanje v stranki prepustijo njenim članom. Mislim, da bi tem pozivom veljalo prisluhniti.

SDS ima velik kadrovski potencial, ki je v precejšnji meri skrit pred očmi javnosti, saj tako iz političnih kot generacijskih razlogov nikoli ni imel priložnosti, da pokaže svoje sposobnosti pri upravljanju države. To je škoda za vso državo, če ne drugega zato, ker je vzpostavitev bolj uravnotežene politične alternative interes vseh državljanov – tudi tistih, ki težijo proti levici.

Toda, kot rečeno, usoda tega potenciala je odvisna od SDS same. Ali bodo ti kadri ostali v stranki in jo skušali reformirati od znotraj, ali se bodo prilagodili trenutno prevladujoči usmeritvi in s tem zelo verjetno zapravili najbrž zadnjo priložnost za programski preboj pomladne opcije, ali se bodo pasivizirali, ali se priključil kaki drugi stranki – vse to bo njihova suverena odločitev.

Vse kaže, da na desnici nastaja nova stranka Zdaj pa je postalo jasno, da obstaja precejšen del desnosredinske politične in intelektualne elite, predvsem liberalne usmeritve, ki ne bo več čakala na preobrazbo SDS v liberalno-konservativno stranko po evropskem modelu. Očitna nesposobnost NSi, da bi nagovorila urbane volivce, in njeno zapletanje v stare zanke nenačelnega peterletovskega taktiziranja napovedujeta ustanovitev nove stranke na desnici.

Ponavlja se torej zgodba iz leta 2011, ko je liberalni brain trust iz nezadovoljstva s spogledovanjem stranke SDS s populizmom ustanovil DLGV.

Nova stranka se bo težko obdržala Uspeh takšnega projekta je danes še bolj vprašljiv, kot je bil tedaj. Prvič zato, ker so akterji projekta DLGV iz njegovega brodoloma potegnili diametralno nasprotne nauke in so danes mnogo bolj narazen, kot so bili pred tremi leti.

Drugič zato, ker se je stari pomladni model ustanavljanja strank – skupina javnih razumnikov se zbere v Cankarjevem domu, pomodruje o neznosnem položaju v domovini in urbi et orbi naznani vselej enak splošni program "vrnitve k Evropi" – najbrž dokončno izpel.

In tretjič, ker bi takšna nova stranka zelo verjetno sledila razširjeni mantri (ki je seveda resnična), da imamo pri nas "liberalni deficit" in zato potrebujemo pristno klasično liberalno stranko. Možnost uveljavitve takšne stranke na Slovenskem pa je zelo omejena. Tudi relativni uspeh DLGV je bil bolj kot od njenega liberalnega programa odvisen od obljube o regeneraciji demokracije in vrnitvi morale v politiko. O zvišanju etičnih standardov. Zato je njena podpora že pred volitvami hitro uplahnila, takoj ko je postalo jasno, da njen predsednik ne izpolnjuje visokih kriterijev, ki jih je sam postavil.

Kako so vstajniki in Cerar izmaknili aduta, na katerega je SDS stavila dve desetletji V vmesnem času se je zgodilo marsikaj. Predvsem pa sta najprej vstajniško gibanje, nato pa še Cerar desnici – predvsem tistemu delu, ki ga je predstavljala SDS – odvzela enega najpomembnejših adutov, s katerim se je ponašala v devetdesetih. In sicer zahtevo po vrnitvi vrednot v politiko.

Še več: teza, da je sistemska korupcija poglavitna težava mlade in šepave slovenske demokracije, je bila dolga leta paradni konj ravno tiste programsko sredinske, a politično radikalne strategije, usmerjene v boj proti gospodarsko-političnemu esteblišmentu, ki jo je SDS vodila od druge polovice devetdesetih dalje.

Boj proti starim metodam prek povezav s Kanglerjem, Popovičem in medijsko mašinerijo Lahkotnost, s katero je desnica dovolila, da ji je tandem Cerar – Klemenčič spodnesel zastavo protikorupcije in boja proti klientelizmu, je naravnost šokantna. Toda bodimo iskreni: glavna težava ni v tem, da je dopustila, da so ji "ukradli diskurz"; težava je v tem, da je de facto na preštevilnih frontah sama opustila ta boj. Da je v imenu boja proti pokomunističnim elitam pogosto, oh, prepogosto, uporabljala enake metode: od poskusa (precej klavrno propadlega, mimogrede) transformacije politične moči v ekonomsko moč v mandatu 2004–2008, vzpostavljanja lastne šerifovske naveze na lokalni ravni (od Kanglerja do zavezništva s Popovičem) do uporabe medijske mašinerije za namene diskreditacije. In še kaj bi se našlo.

Tudi afera Patria je, naj še tako obračamo, v svojem izvoru simptom te težave. Stokrat lahko ponovimo, da je sodba problematična – toda brez zakulisnega dogovarjanja med krogi, blizu SDS, s predstavniki finskega podjetja glede razpisa, ki sploh še ni bil objavljen, te afere pač ne bi bilo.

Nepotrebno norčevanje iz Cerarjevega moraliziranja na desnici Cerarjeva težava je seveda ta, da je strukturno odvisen prav od vplivnih interesnih krogov, proti katerim naj bi se boril. Kar se bo tudi zelo kmalu izkazalo. Nima nič več moči, da bi se jim uprl, kot je je imel Pahor. Kvečjemu manj, saj je Pahor lahko računal vsaj na močno strankarsko bazo.

Skorajšnji kolaps Cerarjeve moralne drže, ki ga je mogoče z matematično gotovostjo napovedati, pa ne bi smel biti izgovor za preprosto norčevanje iz njegovega moraliziranja na desnici. Nasprotno: ta bi morala razumeti, da zahteve po moralnih standardih v politiki in boju proti korupciji odražajo pristna pričakovanja širokih krogov volivcev, ki jim je treba dati prepričljiv odgovor.

Predvsem pa bi bilo lepo, da bi volivcem, namesto žaljenja njihove inteligence s cenenimi floskulami, skušala razložiti, zakaj ne Cerar ne nihče drug na "realno obstoječi levici" ni sposoben ponuditi rešitve za omenjene težave.

Ironija in tragedija Paradoks je v tem, da bi takšen izziv, zaradi svoje zgodovine in ukoreninjenosti v lokalnih stvarnostih, najbolje nagovorila prav SDS. Zato je svojevrstna ironija, da je trenutno popolnoma nemočna pred to nalogo. In tragedija.