Kaj sploh še preostane drugim?

Ni bilo čutiti, da bi se zaradi tega, ker jo je v zvezde koval cel svet, znašla pod dodatnim pritiskom. V igri je želela uživati in to tudi udejanjila. Tako ali drugače. Ni se ozirala na številčne kritike o ''posiljevanju'' žoge, s katerim je parala živce tako tekmecem kot tudi določenemu delu gledalcev. Kritike pa so vedno letele iz ust tistih, ki so na igrišču občutili nemoč in iskali dodaten razlog, kako očrniti špansko rapsodijo. Bolj jih je pekla ugotovitev, da naj bi bila za spektakel na srečanjih potrebna dva. Dva kolikor toliko enakovredna tekmeca. Tega pa ni bilo, saj so bile oči vse prevečkrat uprte le v Španijo. A krivica leži izključno pri tekmecih. Niso znali odgovoriti na pravi način. Oziroma Španija jim niti ni dopustila te možnosti. Zakaj bi igrala drugače, če je bila na pravi poti za uresničitev cilja? In za razliko od drugih pri tem tudi uživala …

Tisto, kar najbolje zmore, je v najboljši podobi predstavila takrat, ko je bilo najbolj potrebno. In primerno. V velikem finalu, kar je odlika, ki spremlja resnične šampione. V minulih tednih smo se naposlušali primerjav ''rdeče furije'' z Barcelono, ki pa so se v določeni točki seveda razhajale. Španija pač ni računala na pomoč Lionela Messija, temu primerno je še bolj poudarila učinek kreativnega stroja brez izrazitih napadalcev, ki je razmišljal veliko hitreje od obramb, mlel v neposredni bližini kazenskih prostorov in iz minute v minuto rahljal zidove nasprotnikov. Nekoliko manj prepričljivo v predtekmovanju, najbolj dosledno pa v velikem finalu. ''Ko te Španija tako stisne, te prisili, da si daš kar sam avtogol,'' je modroval Branko Oblak. Tako kot preostanku Evrope se tudi njemu ne svita, s katerim protiorožjem bi se bilo treba v prihodnje lotiti razigranega španskega modela, ki žanje uspehe kot po tekočem traku. Španija definitivno ni muha enodnevnica. S svojim načinom, ki ga v tem trenutku ne zmore posnemati prav nihče, je zaznamovala večletno obdobje. In postavila teorijo visokih, krepostnih in spretnih klasičnih napadalcev na glavo. Dokazala je, da zmore postavljati mejnike tudi z druščino nižjih, a neverjetno hitrih in inteligentnih junakov, ki nimajo kaj dosti opraviti s stereotipom nekdanjih ''devetk''. A takšna je pač zgolj španska realnost. In nuja. Takšnih napadalcev, ki bi na največjih tekmovanjih dosegali po sedem, osem zadetkov, očitno ne bomo več gledali. Vsaj v času, ko nogometu kraljuje Španija.

Hrvaška in Danska bili tako blizu, a spet tako daleč

Nogomet se je v svoji globalizaciji zasukal k zanimivim smernicam. Ni več ekipe, ki bi jo lahko podcenjevali, in ni več absolutnih favoritov. Španiji, ki od leta 2008 vlada nogometnim igriščem, pa je treba pripisati izjemo. Ko gre zares in tekme odločajo o naslovih, takrat ostaja Španija razred zase. Seveda so tudi španski nogometaši iz krvi in mesa in imajo določene slabosti. Proti Italiji so bili primorani v Gdansku ''celo'' loviti rezultat. Nekaj minut so bili v zaostanku. A le na tisti tekmi, pozneje so bili na Euru vladarji svoje usode. Tudi Hrvaška ni bila tako daleč od tega, da bi jo v odločilnem nastopu v skupinskem delu izločila iz tekmovanja. To bi bil šele šok za nogometno Evropo. Takrat se je v pravem trenutku izkazal izjemno zanesljivi Iker Casillas, najboljši vratar na svetu. Španijo pa je reševalo še nekaj drugega. Sloves najboljše reprezentance, ki redno polni naslovnice in žanje v očeh tekmecev ogromno strahospoštovanja. Ravno največji pa so pogosto deležni posebnih privilegijev, delivci pravice pa zaradi tega piskajo manj, kot bi bilo včasih treba in jim pogledajo skozi prste. Kar vprašajte hrvaške nogometaše in njihove navijače. Ali pa danske stanovske kolege. ''Rdeče-beli'' so pri rezultatu 1:1 na odločilni tekmi z Nemčijo zaman zahtevali 11-metrovko. Če bi jo dočakali, bi lahko ''elf'' izpadel že po skupinskem delu. Tudi to bi bil šok, ki bi zamajal temelje zgodbi o favoritih prvenstva. Ni enako biti Španija oziroma Nemčija, po mnenju predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Michela Platinija osrednjih kandidatk za naslov, kot pa Hrvaška oziroma Danska.

Portugalci v polfinalu zapravili ''minibrejk''

Španiji tudi v polfinalu ni šlo vse gladko. Portugalska je v rednem delu dobro kljubovala rahli španski premoči, ki pa še ni kazala vzorcev, s katerim je v sklepnem dejanju kot pokošena padla Italija. Portugalska je imela pri izvajanju kazenskih strelov v teniškem žargonu že priigran ''minibrejk'', a je nato znova odločil podzavesten dejavnik Casillasovega magneta, ki pogosto prestreže strele tekmecev ali pa jih prisili, da kar sami zgrešijo cilj. Po nastopih na Euru ostaja kot pribito, da je bilo največ, kar so lahko tekmeci proti Španiji iztisnili, sramežljivih 0:0. Tako, kot je to storila Portugalska. Če pač odštejemo začetno ogrevanje z Italijo v Gdansku ... Pa še Portugalska je bila lahko srečna, da se tekma ni prevesila še v kak podaljšek, saj je ravno v zaključku dvoboja prihajala do izraza izčrpanost njenega moštva. Če hočeš kljubovati igrivi in živahni Španiji, kraljici kratkih in dvojnih podaj, moraš garati od prve do zadnje minute. Pri tem pa se kaj rado pozablja na napad, za morebitne možnosti v protinapadih pa resnici na ljubo niti ne preostane na voljo dovolj energije.

Kdaj se bo poslovil Xavi?

Primer Chelseajevega čudeža v ligi prvakov se s klubskih ni prenesel na reprezentančne zelenice. Španije vendarle ni pustila na cedilu neučinkovitost napadalcev. Španija ostaja nedotakljiva, kar je slaba novica za preostale tekmice, tako evropske kot tudi svetovne velesile, saj se je ''rdeča furija'' komaj ogrela in že snuje nove podvige. Za začetek želi dvakrat osvojiti Brazilijo. Najprej na pokalu konfederacij (2013), nato še na svetovnem prvenstvu (2014).

Ker je tudi na letošnjem Euru dokazala, da ostaja nerešljiva uganka za vse, jo bo težko vreči iz ritma. Edina neznanka, ki bi lahko zamajala temelje nezaustavljive ''furije'', ki jo mojstrsko vodi Vicente del Bosque, je ''mladost'' Xavija Hernandeza. Pomembnega dejavnika pri natančni uri, ki bije v smrtonosnem ''tika-taka'' ritmu. Slovo 32-letnega katalonskega dirigenta bi lahko olajšalo prizadevanja tekmecev, da spravijo aktualne svetovne in evropske prvake na kolena. Evropa ima zdaj na voljo štiri leta, da temeljito prečeše nove možnosti, kako zaustaviti Španijo. Pomembna generalka bo že v Braziliji, kjer se bodo na lov za španskim skalpom podale tudi preostale svetovne velesile. Vključno z gostitelji in Messijevo Argentino. Se že veselimo!