Kaj so to manire?

Lejte, saj razumem, da smo v postmoderni dobi, ko smo vsi po vrsti ugotovili, da boga ni, da ni pravil in vse to, posledično smo pobezljali kot nori, kriza vrednot nas muči bolj kot gospodarska kriza, ampak jaz še vedno mislim, da to ni noben izgovor. Razumem, da otroci danes govorijo o pravicah, ne dolžnostih, in povsem dobro se spomnim, da tudi mi nismo bili nikakršni angelčki, ampak vseeno mislim, da to ni noben izgovor. Pa razglabljanje o tehnološkem napredku in spremembi naših navad, kako se je družabnost preselila med žice in zaslone, ugibanje o nesocializiranosti in rešetanje vseh mogočih motenj, ki nas pestijo v tem stoletju. A od vseh motenj me najbolj jezi ena. No, če upoštevam še seciranje vseh težav postmodernega človeka, sta dve. V glavnem, vse te grozne stvari, ki pestijo supermoderno ljudstvo današnjega časa, po mojem skromnem, malem, neznatnem mnenju, niso izgovor za razraščanje neobzirnosti.

Ne vem, morda si po novem samo želimo več zasebnosti in osebnega prostora, a kljub temu, da razumem vso to krizo vrednot in vzroke zanjo, nekaterih domnevno njenih posledic (krivda je vedno diskutabilna, sploh zdaj in tu) vseeno ne razumem. Ne razumem, zakaj moram v skoraj povsem praznem kinu za hrbet fasati obiskovalca, ki se mu zdi povsem sprejemljivo, da si jaz film ogledam z njegovimi podplati centimeter od moje rame, ležerno nastavljenimi na moje naslonjalo za roke. Ne razumem, zakaj moram med čakanjem za izstop iz napol praznega avtobusa dobiti kakšen komolec v hrbet, ker očitno stojim na ravno tistih nekaj kvadratnih centimetrih, ki si jih je zaželel nekdo drug. Ne razumem, kako smo lahko tako domači z najrazličnejšimi mobilnimi aparati, nihče pa na njem ne najde gumbka za izklop, niti v kinu ali gledališču. To je pravi fenomen, neodvisen od let, česar pa ne morem reči za noge na avtobusnih sedežih, kar je najljubša oblika počitka skoraj izključno mladostnikov. Starejši raje prakticirajo rezervacijo dveh sedežev, enega za svojo tazadnjo, drugega za torbico, vrečko ali zgolj dodatni manevrski prostor. Nočemo sedeti zraven nikogar. Hočemo dihati za ovratnik čakajočemu v vrsti pred nami. Ne razumem.

Je to nekakšna čudaška reakcija na medsebojno nepovezanost in pomanjkanje "resničnih" stikov z ljudmi (računalniška doba, pa to)? Ali pomanjkanje bližine drugih ljudi kompenziramo z zapletanjem v skoraj konfliktne situacije, pri katerih se nekomu pač porinemo naravnost pod nos? Torej, obupan klic na pomoč, iskanje stika z ljudmi, ali samo vsesplošna obsedenost s samim sabo? Jaz še vedno mislim, da gre za drugo. Saj vem, polna sem predsodkov, ampak ne verjamem, da bonton in preprosta obzirnost zakrnita kar tako, ker smo pač v neki brezbožni in brezmoralni fazi razvoja sveta. Voham izgovore. Voham jih na daleč.

Dvomim, da smo bili včasih res bolje vzgojeni; to je verjetno le ena od tistih stvari, ki jih v retrospektivi in s procesom odraščanja vidiš drugače. Kot tisto, ko se ti zdi, da je letošnji maj resnično vremensko zmeden, potem pa vidiš statistiko in ugotoviš, da so se pravi vremenski ekstremi dogajali pred tridesetimi leti. Ali šestdesetimi. Vsaka generacija meni, da živi v prelomnem času in prelomne morajo biti tudi vremenske razmere. Vse se nam vedno dogaja prvič. Tako posebni smo. In včasih je bilo seveda vse drugače. Ampak ali so se standardi res tako zelo spremenili? Mene niso nikoli vzgajali prav posebno olikano in ne prihajam iz strašno zapete družine, ki bi bonton pri mizi polagala pred vse, sem pa vseeno dobila kakšen opomin, da komolci ne sodijo ob krožnik. Vedno se mi je zdelo, da se pomanjkanje manir zgodi v okviru nekega najstniškega upiranja, ampak ugotavljam, da temu sploh ni tako. Splošna raven bontona in obzirnosti je nizka, ti dve besedi pa sta tako ali tako rezervirani prej za kritiko kot pohvalo. Obzirnost velja za izobešenje bele zastavice, bonton pa je nekaj, kar smrdi po naftalinu. Le kdo bi se hotel asociirati s takšnimi stvarmi?

Zdaj je na vrhu lestvice udobje. Ne moreš vedno jesti olikano, ker ti ob tem ni udobno. Namesto hlač nosimo pajkice, ker so udobne. Raje dvajset minut iščemo parkirni prostor in tvegamo kazen, kot pa da bi se v istem času v mesto pripeljali z avtobusom, ker to pač ruši naše udobje. Prevzeti krivdo za svoja dejanja bi morda bilo častno, ne bi pa bilo udobno. Čast? Kakšna arhaična beseda. Ampak saj veste, z udobjem je tako, kot s svobodo – moja se konča tam, kjer se tuja začne. In obratno. In mimogrede, denar in izobrazba nista tista, ki določata človekov status. Manire so.