Kaj je ostalo od komunizma?

Kitajska komunistična partija je opravila generacijski prenos oblasti: Hu Jintao se je poslovil, prišel je Xi Jinping. Ob tem se je seveda samo po sebi zastavljalo vprašanje, ali je ideja komunizma res tako mrtva. Dobro, večina sicer pravi, da kitajski sistem nima s komunizmom nič, vendar pa se pri tem spretno izognejo vprašanju, kaj so imele potem s tem sistemom nekdanje evropske socialistične države. (Morda še beseda o pojmovni zmedi, ki povzroča mnogim bralcem težave: nekdanje socialistične države so se imele za komunistične zato, ker so v tipu socializma, ki so ga prakticirale, videle le prehodno obliko, to je nekakšno zgodovinsko pripravo na komunizem.)

Ob koncu tedna je bilo mogoče sredi Ljubljane videti komunistične zastave in simbole, slišala se je celo Internacionala. Ali to pomeni, da se dogaja kaj posebej dramatičnega? Ali je Marx spet postal aktualen?

Zanimivo, v 90. letih se je zdelo, da si pri analiziranju družbeno-političnih fenomenov preprosto ne moreš prav dosti pomagati z marksističnim konceptualnim aparatom. Zdelo se je, kot da so se proletarci zgubili nekje na svojih delovnih akcijah. Toda kljub temu da se realnost ni hotela ujemati s teorijo, ni bilo več mogoče reči "toliko slabše za realnost". Prof. Hribar je svojim študentom celo dobronamerno odsvetoval poglabljanje v Marxa, češ da se vanj ne splača investirati preveč energije in časa. (Smešno, danes imajo tega človeka mnogi za levičarja.) Brez dvoma je profesorje modro pazljivo poslušati, še bolj modro pa je potem narediti vse ravno obratno – kar je bilo dobro za dede in očete, niti slučajno ne more biti dovolj dobro za sinove!

Dejstvo je, da je lahko Marx danes še kako koristen pri razumevanju trenutnega položaja. Vendar – se razume: ne komisarski ali kumrovški Marx, torej Marx brez tistega vulgarnega ekonomizma in zgodovinskega determinizma. Kot pravi nemški politolog in matematik Michael Heinrich: Weltanschauungsmarxismus, svetovnonazorski marksizem danes pač ne pride v poštev. (Najbrž Marx ni brez razloga svojemu zetu nekoč dejal: "Moi, je ne suis pas marxiste", jaz nisem marksist.) Z drugimi besedami: Marxa je treba ostriči in obriti, mu nadeti nova oblačila – kakšen Pahor in Lukšič bi ga očitno najraje oblekla v Armanija. Vendar gotovo bi šlo tudi drugače – konec koncev, kaj pa je narobe z Mano? Skratka, Weltanschauungsmarxismus je treba zavrniti iz natanko istih razlogov, kot je nujno treba zavrniti tržni redukcionizem.

Vse kaže, da so na Marxa začeli gledati nekoliko drugače tudi v Vatikanu. Pred tremi leti je v L'Osservatore Romano izšel članek teologa Georga Sansa z naslovom Kaj ostaja od Marxa?, ki je spravil marsikoga v zadrego. Ljudje so se začeli spraševati, kaj se dogaja znotraj Cerkve. Očitno stvar vendarle ni tako monolitna, kot se površnemu opazovalcu običajno zdi. Še bolj zanimivo je bilo imenovanje Ludwiga Müllerja za vodjo kongregacije za doktrino vere letos poleti – možakar je namreč znan po tem, da ni ravno nenaklonjen do tako imenovane teologije osvoboditve, katero je prejšnji papež ravno iz strahu pred marksizmom ostro zavračal. Nič manj zanimivo ni dejstvo, da se novodobni komunisti ne ozirajo proti Moskvi, temveč raje romajo v Baskijo, natančneje v Mondragon – tu je sedež zelo uspešne korporacije, ki je nastala na pobudo katoliškega duhovnika Joséja Marie Arizmendiarriete, osnovana pa je na načelu samoupravljanja. Gre za lep dokaz, da je mogoče prav lepo živeti tudi brez kapitalizma.

In kakšno zvezo ima vse to s sobotnimi demonstracijami? Zgodovina uči, da si je bilo treba vse socialne pravice šele izboriti. Nemalokrat tudi s krvjo. Nič ne kaže, da bo tokrat kaj drugače. Vsekakor so upravičene kritike, da bi se lahko sindikati zganili že kdaj prej. Pravzaprav je morala tudi tokrat pobuda priti iz Evrope. Bila bi res sramota, da vsa Evropa demonstrira, Slovenija pa nič. Ravno tu pa se skrivata tako težava kot tudi rešitev: boj je lahko uspešen le z najširšim, se pravi z vseevropskim sindikalnim povezovanjem. Kajti dejstvo je, da tisti pravi, ultimativni sovražnik ni Janševa vlada – ta tako in tako samo pridno izpolnjuje ukaze iz Bruslja –, glavni sovražnik je Evropska komisija. Boj se seveda šele dobro začenja.