Sreda, 13. 3. 2013, 7.46
8 let, 10 mesecev
Kaj bi Slovenija lahko bila, če ...
Naj bomo Slovenci še tako razdvojeni in sprti, v eni točki se vsi strinjamo: slabe kadre imamo zato, ker nas je tako malo. Kolikokrat sem slišal to razlago – recimo, kako naj dva milijona ljudi nabere parlament, ki nam ne bi bil v sramoto? Iz tako majhne populacije je zdajšnji cvetober pač to, česar smo sposobni, hvala in adijo. Vsi žalobno gledamo in vdani v usodo kimamo. A točka, o kateri se strinjamo, je laž. Huda, grda laž. Očetje naroda Američani so opazili, da je bil njihov prvi parlament zelo dober; v njem so bili ljudje, ki bi se zapisali v zgodovino, četudi ne bi sedeli v njem. Ko so se odločili za odcepitev od Anglije, so imele ameriške kolonije 2.500.000 prebivalcev (od tega pol milijona sužnjev, ki niso imeli nobene besede). Skratka, zelo kvalitetno politično garnituro so izbrali med dvema milijonoma – če odštejemo še ženske, torej še precej manj. Sami Američani se čudijo in obstaja nekaj razlag, v grobem pa je takrat politika veljala za cenjen poklic, vabili so najboljše kadre in ni bilo dosti druge konkurence za tiste, ki so želeli spremembe, vpliv in status. Dva milijona državljanov lahko med seboj izbere kvaliteten političen kader, zakaj Slovenci tega nočemo? Naše osnovno pravilo, globoko sprogramirano v nezavedno, je egalitarnost, kar vodi do negativne selekcije (v antropologiji imenovane reverse dominance hierarchies) – če sposobnemu priznam, da je sposoben, potem bo resnično dobil priložnost in bo po statusu višji od mene. Tega nočem, zato volim kilavca, ki se bo na javni funkciji osramotil, jaz se mu bom smejal, država bo propadala, kar pa me ne zadeva, saj smo v govnu vsi skupaj, torej vsi enaki. S tem je egalitarnost dosežena in Slovenci zadovoljni. Negativnega kadrovanja ni podpirajo le volivci, marveč tudi politiki. Vsak predsednik stranke pripušča k sebi same kilavce, da ga le ne bi kdo ogrozil; sposobni politiko zapustijo, ostanejo pa tisti, ki nimajo kam drugam, torej cvet obupancev. Poglejmo primer političnih podmladkov: prvi je bil ustanovljen že z začetkom samostojne Slovenije. Vzemimo mlad kader, ki se je po univerzi vpisal v to najboljšo šolo novih politikov in je bil takrat star okoli 25 let. Zdaj se torej bližajo že petdesetim – kje pa so? Če ne bi pred časom izstopil z lastnim mnenjem Matej Tonin, bi lahko rekli, da valilnice slovenskih politikov niso izvalile nikogar, kar je velik dosežek skrbnega načrtovanja. Prave ljudi na prave položaje Porečete: dobro, politike bi res imeli lahko boljše, a dva milijona ljudi ne mora dati kvalitetnega kadra v vseh sferah življenja! Praktično ni Slovenca, ki ne bi jamral nad svojo službo, torej je v napačni. Nikoli ne morejo vsi pristati v pravih, a očitno je ta razporeditev pri nas zelo nizka. Seveda gre za desetletja slabega kadrovanja že iz socializma, ki smo ga v samostojni državi samo podedovali in izpopolnili. Poglejmo primer gospoda Temujina, ki je začel na dnu statusne lestvice in tam pri svojih štiridesetih prilezel do vodstvenega položaja mongolskega plemena na začetku XIII. stoletja. Za njegov osebni status dobra kariera, a glede na starost nič kaj posebnega, Potem pa je Temujin dobil neverjetno idejo! Mongolska plemena so pač kadrovala po sorodstvenih vezeh, izmenjavali so usluge in tako so bili sprogramirani že od vekomaj. Temujin pa je dobil idejo, tako neverjetno, tako čudno, da bi rad videl, kako jo je sporočil svojim bližnjim. Čeljusti so jim morale pasti do popka. Zahteval je kadrovanje po sposobnosti, ne po zvezah. Ne samo to: tudi vpeljal ga je. Prerazporedil je sodelavce po sposobnosti in v nekaj letih so ga poimenovali Džingiskan. Najprej, za uvod, so osvojili Kitajsko. Potem pa so naredili največji imperij vseh časov. In koliko je bilo prebivalstva Mongolije, ko je Temujin dobil tisto bizarno idejo o kadrovanju sposobnih? Tri milijone. Da, 3.000.000 ljudi je osvojilo skoraj ves takrat znani svet. Neumnost in pasivnost Kadarkoli sem povedal ta dva primera v družbi, so se vsi enoglasno zarežali in zamahnili z roko: ah, to so bili čisto drugačni ljudje, čisto drugi časi! Biologija pravi, da to ni res, a še lepše je zadevo opisal Tolstoj v Vojni in miru, kjer pravi, da je vera, kako so bili ljudje v prejšnjih generacijah drugačni od nas, drugače mislili in čutili, posebna oblika neumnosti. Mojster Tolstoj ima prav. A dodajam še nekaj: Slovencem je jamranje o tem, da ne moremo ničesar narediti, ker nas je premalo, ne samo tolažba, marveč tudi opravičilo, da ničesar ne ukrenemo. Udoben fotelj naše pasivnosti je in kako radi sedimo na njem! Kako naj volim sposobne politike, če nas je le dva milijona? Kako naj pričakujem dobrega šefa, če smo majhen narod? In tako dalje, v nedogled. A ravno naša majhnost bi morala biti naša prednost. Poznamo se med seboj in vemo, kdo je za kaj sposoben. Premagajmo že enkrat strah pred zamero in krenimo v akcijo. Delovanje je bil večen strah naših gospodarjev in zato so naredili vse, da so nas sprli med seboj. Ko so Slovenci začeli govoriti o slogi prvič, sredi XIX. stoletja, se je takoj pojavil predstavnik tuje oblasti, škof Mahnič, z zahtevo, naj se spremo na mrtvo. In pač se. Ker se je lažje in bolj varno prepirati med seboj kot osvojiti svet. Slovenski miti in legende Mit, da je dva milijona ljudi premalo za kvaliteten kader, je seveda laž, ki jo neprestano ponavlja ravno nekvaliteten kader na vodilnih položajih. Vsak slab politik se bo strahotno čudil, češ, kje boste našli boljšega. Vsak slab direktor govori, da boljšega še niso naredili! In tako ostane sposobnim samo izselitev. Pojdite prebirat priimke profesorjev dunajske univerze v Avstro-ogrski in nabrali boste cel katalog Slovencev. Lahko najdete vsaj eno vodilno svetovno univerzo brez Slovenca? Podjetja v Silicijevi dolini, v New Yorku itd.? Ste kdaj pomislili, kako je mogoče, da tako majhen narod v tujini zasede večinoma sama prava delovna mesta, doma pa so mu na voljo le napačna? Na prihodnjih volitvah se spomnite Temujina in njegove čudne ideje. Pa tudi vsakič, ko imate možnost vplivanja na kakršnokoli kadrovanje. In požrite se od misli, kaj bi lahko Slovenci ustvarili, če bi ... To, kar si Slovenci delamo, si delamo sami. Ni več razloga in izgovora o tuji oblasti, o Dunaju in Beogradu. Vse, kar se nam zvrne na glavo, je naša lastna zasluga. In v naših glavah je edina možnost za spremembo.