Torek, 18. 2. 2020, 4.02
4 leta, 8 mesecev
Je to bodoči predsednik ZDA?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,02
18
Pete Buttigieg, še pred dvema tednoma skoraj neznan župan manjšega mesta South Bend v Indiani, bi lahko mobiliziral ameriško progresivno liberalno volilno telo.
"Vsi smo vznemirjeni, saj so se začeli volilni izbori." S temi besedami je vsakodnevno večerno komično oddajo The Late Show pred dnevi začel Stephen Colbert.
Čeprav je na račun Donalda Trumpa industrija ameriške politične satire v zadnjih letih dosegla svojevrsten vrhunec, ta izjava odraža tudi počutje ameriške liberalne struje, ki komaj čaka, da se Trump poslovi z mesta predsednika države.
Medtem ko trenutno morda še prevladuje prepričanje, vsaj v nekaterih krogih, da se bo Trump na mestu predsednika obdržal še en mandat, se v izborih demokratske stranke vzpenja kandidat, ki bi lahko na volitvah novembra 2020 zmagal.
Pete Buttigieg, še pred dvema tednoma skoraj neznan župan manjšega mesta South Bend v Indiani, bi lahko mobiliziral ameriško progresivno liberalno volilno telo ter tako sledil vzorcu nekaterih prejšnjih volitev, ko je naveličanost Američanov s starejšimi politiki na mesto predsednika pripeljala mlajše politike.
V ameriških predsedniških volitvah glede kandidatov in strank nikoli ni večjih presenečenj ali pretresov. Predsedniki prihajajo iz dveh glavnih političnih strank, demokratske in republikanske. Čeprav so se v preteklosti pojavljali tudi neodvisni kandidati, tudi milijarderji, kot je bil recimo Ross Perot, ali kandidati z revolucionarno radikalnimi idejami, kot je bil recimo Ralph Nader, ti niso bili nikoli resni tekmeci.
Predvsem zaradi tega, ker niso pripadali kateremu od uveljavljenih političnih gibanj, ki jim Američani še vedno zaupajo, tudi zaradi zgodovine in bogate dediščine ameriške politike. In ravno zato je Bernie Sanders kot radikalen politik slišan v Ameriki izključno zaradi tega, ker nastopa pod okriljem demokratov. Toda ideje o socializmu, ki jih promovira Sanders, večine Američanov pač nikoli niso prepričale.
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Za zmago ni nujna večina glasov
Pri ameriških predsedniških volitvah ni pomembna večina glasov, pač pa je pomembno število elektorskih glasov. Elektorji so predstavniki držav, ki se zberejo na glasovanju za predsednika države, ter glasujejo v skladu z voljo, ki so jo državljani izrazili v posameznih državah. Na primer, če posamezen kandidat zmaga v Kaliforniji, to pomeni, da 55 elektorjev iz ter države glasuje za zmagovalca (po nekaterih zapisih je sistem kopija volitev karantanskega kneza).
Zmaga tisti, ki dobi večino vseh elektorskih glasov. Čeprav naj bi se ta približno ujemala z deležem prebivalstva, prihaja v določenih primerih do odstopanj. To se je zgodilo na primer leta 2000 in 2016, ko za Georgea W. Busha in Donalda Trumpa ni glasovalo največ ljudi (več glasov sta prejela Al Gore oziroma Hillary Clinton), sta pa prejela največ elektorskih glasov in tako postala predsednika.
V takšnem političnem teatru je bilo v ZDA po drugi svetovni vojni izvoljenih po šest demokratov in republikancev (republikanskih predsednikov je bilo sicer sedem, vendar Gerald Ford ni bil nikoli izvoljen, temveč je le zamenjal Richarda Nixona, ki je bil odpoklican). Volilno telo je bolj kot ne razdeljeno na dve polovici, in trend kaže, da zmaga tisti kandidat, ki je bolj prepričljiv v nagovarjanju svojih volivcev ter jih s tem bolj učinkovito pozove k udeležbi na volitvah.
To veliko bolj velja za demokratske predstavnike. Kar polovica demokratskih predsednikov je bila namreč izvoljena kot predstavnikov nove generacije v trenutku, ko je bilo volilno telo naveličano obstoječih garnitur. John F. Kennedy, Bill Clinton in Barack Obama so postali predsedniki na osnovi želje volivcev po spremembi generacij, ki bolje sledijo novim globalnim trendom kot starejše generacije.
Tudi zdaj je ameriško volilno telo "nezadovoljno". Donald Trump je verjetno najmanj priljubljen ameriški predsednik po drugi svetovni vojni. Spremembe paradigem v mednarodnem okolju spreminjajo politične teme in s tem se pojavlja potreba po spremembi političnega naslavljanja novih izzivov. Ta sprememba bi znal biti Pete Buttigieg.
Donald Trump je verjetno najmanj priljubljen ameriški predsednik po drugi svetovni vojni.
Volitve brez apokalipse in mesije, ki nas rešuje
Za Buttigiega, ki je zmagal na demokratskih izborih v Iowi, v New Hampshiru pa le za dva odstotka zaostal za Sandersom, je za kampanjo, ki so jo do pred nekaj dnevi zaznamovali starejši kandidati, in po zdaj videnem, značilna porast zanimanja in enakomerna podpora po vseh okoliših in tudi strukturah volivcev.
Pojavil se je namreč kot razumski kandidat, ki za razliko od Sandersa nima radikalnih pogledov, temveč predstavlja progresivno liberalen pogled na aktualna vprašanja. Njegova prednost je, da ni revolucionar, niti ne napoveduje apokalipse in sebe ne predstavlja kot mesije, edinega rešitelja naroda, temveč ponuja razumsko argumentirane odgovore. S tem bo zbudil progresivno liberalno ameriško volilno telo, ki bo šlo na volitve.
Z apokaliptičnim pristopom volivce prepričuje Trump. A s tem jih tudi odganja. Če bo Buttigiegu uspelo obdržati trenutno medijsko pozornost ter zmagati na izboru za demokratskega kandidata, je resen tekmec za prihodnjega predsednika ZDA. Predstavlja namreč generacijsko in miselno politično spremembo, ki jo narekujejo tudi spremenjeni globalni trendi in izzivi. Gre za podobno spremembo, kot ji je Amerika že bila priča v letih 1960, 1992 in 2008, ko je novoizvoljeni demokratski predsednik, predstavnik mlajše generacije, zamenjal starejšega republikanskega predsednika. Podobnemu vzorcu bi lahko bili priča tudi letos.
18