Je mogoča dobra šola brez dobrega šolskega ministra?

Žal pa se v soju medijskih žarometov intenzivno obravnava samo stvari na vrhu. Tiste malce niže so deležne veliko manj pozornosti, čeprav so morda veliko pomembnejše. Poglejmo si jih nekaj.

Najprej pa kratka zgodba.

Bilo je za devetimi gorami Pred kratkim mi je znanec postregel s prigodo, ki ji je bil priča pred nekaj leti, ko je v okviru neke mednarodne institucije obiskal Gruzijo in tamkajšnje ministrstvo za izobraževanje ter tudi nekaj šol. Najprej so se ustavili na ministrstvu.

Tam je tekla intenzivna debata z mladimi in v tujini izobraženimi visokimi šolskimi uradniki o tem, kako je treba še nadgraditi poučevanje v osnovnih in srednjih šolah, kako ga je treba modernizirati, kako je treba uvesti integriran pouk, in podobnih učenostih. Znanec je bil res pozitivno presenečen, na kako visoki ravni je gruzijsko šolstvo.

Naslednji dan pa je sledil še informativni obisk šol.

Tam se je hitro pokazala druga, konkretna plat tamkajšnjega šolstva, ki je bila na kratko naslednja: – če so hoteli imeti tople razrede, so morali učenci s seboj v šolo nositi polena, saj država ni imela denarja za kurjavo, – namesto parketa so imeli po tleh kar pesek, – imeli so prastare učbenike, – povprečna starost učiteljev/učiteljic je bila višja od šestdeset let, – povprečna učiteljska plača je zadoščala za približno štiri kosila v bližnji gostilni.

Moje vprašanje v tej kolumni se glasi: gremo tudi mi v to smer?

Nekaj odgovorov je v nadaljevanju.

Primer učbenikov Kadarkoli ima odbor za učbenike priložnost, opozori na nevzdržno stanje na tem področju. Potem ko se je država pred leti obvezala, da bo uredila financiranje učbenikov prek učbeniškega sklada tudi s tretjinsko participacijo staršev pri njihovi vsakoletni uporabi, je ta zadeva zaradi problema avtorskih pravic padla v vodo, država ni ponudila pametne alternative in zadevo za več let porinila v predal, glavo pa v zemljo, da ji ni treba gledati vse starejših učbenikov.

Tako izobraževalno ministrstvo ves čas sprejema nove šolske reforme, ki zahtevajo tudi učbeniške prilagoditve, hkrati pa vsako leto za nove učbenike nameni zgolj manjše vsote (povprečno po milijon evrov letno v zadnjih petih letih), kar ima za posledico: – nezmožnost izdajateljev učbenikov, da bi poslovali v normalnem okolju ter v skladu s spremenjenimi učnimi načrti razvijali nove učbenike in načrtovali njihovo naklado, – precej višje cene učbenikov, saj izdajatelji vedo, da bodo določene učbenike prodali (samo) enkratno, v enem letu, v prihodnjih letih pa bodo od njih iztržili zgolj še drobiž ali pa jih bodo šolski birokrati zaradi kake nepredvidene spremembe kar ukinili, – v ogromni večini šol uporabljajo učbenike, ki niso le (nekateri od njih) ekscesno zastareli (v njih so še tolarji ipd.), ampak tudi neusklajeni z veljavnimi učnimi načrti. To je v nasprotju s pravnim redom, ki pravi, da smejo v šolah uporabljati le potrjene učbenike. Temelj potrjevanja je ugotavljanje skladnosti učbenika z učnim načrtom. Strokovni svet je leta 2012 podaljšal veljavnost neusklajenim učbenikom za dve leti, a le z namenom, da v tem času učbenike uskladijo z novimi učnimi načrti. Vsi založniki so to tudi naredili, učbeniki so pripravljeni, vendar jih ne tiskajo, saj zanje ni trga, ker pač ni denarja. Posledica tega je tudi: – usihanje in upehanje založnikov učbenikov, ki se spopadajo z vse večjimi tržnimi težavami, kar neposredno vpliva tudi na njihovo splošno poslovanje.

Ministri(ce) te težave odrivajo iz leta v leto, se izgovarjajo, da "ni denarja", generacije učencev pa iz leta v leto še naprej živijo in se učijo v takem okolju.

Gremo naprej.

Primer šolskih knjižnic Šolske knjižnice imajo na slovenskih tleh že večstoletno tradicijo, žal pa se vse do danes ni zgodila sistemska ureditev njihovega statusa, saj dejavnost šolskih knjižnic še vedno ostaja v obrobni in nezavezujoči sferi izobraževalnega sistema in je več čas pod udarom besed "ni denarja". Žal.

Že t. i. "prva koloradska študija" iz leta 1993, ki so jo še nadgradili z njenim nadaljevanjem leta 2000 in s katero so raziskovalci želeli oceniti učinek šolskih knjižnic na izobraževalne dosežke učencev, je namreč pokazala izjemno pozitivno zvezo med višino investiranja sredstev v šolske knjižnice, številom zaposlenih v šolski knjižnici, obsegom/raznovrstnostjo knjižnične zbirke ter vlogo knjižničarja pri vključevanju knjižničnega gradiva v pouk na eni strani in izobraževalnimi dosežki učencev na drugi.

Pri nas pa – kljub sorazmerno velikim kadrovskim vložkom v šolskih knjižnicah in kljub njihovemu ogromnemu potencialu, da se, čeprav majhne, lahko dotaknejo življenja velikega števila učečih se ljudi (najhitreje in najpreprosteje mladi pač prihajajo v stik s knjigami prek šolskih knjižnic) – financiranje teh knjižnic ni posebej urejeno, saj naj bi zanje skrbele kar šole same. V osnovnih šolah se stroški za knjige in drugo knjižnično gradivo tako jemljejo iz postavke za materialne stroške in učila. V srednjih šolah je menda le malo bolje, pogosto pa je to povezano z dodatno participacijo staršev.

To v praksi pomeni, da ima knjižničar na manjši slovenski osnovni šoli včasih na razpolago proračun do sto evrov, da z njimi nakupi "čim več knjig na knjižnem sejmu".

Nekatere šole novih knjig za svoje knjižnice niso kupile že nekaj let.

Ministri(ce) tudi te težave odrivajo iz leta v leto, se izgovarjajo, da "ni denarja", generacije učencev pa iz leta v leto sobivajo s temi, vse bolj izčrpanimi knjižnicami.

Primer starševskih participacij Proračuni večine šol so že nekaj let zminimalizirani. Večina šol si ne more privoščiti izboljševanja osnovne infrastrukture ali bolj kakovostnega učnega procesa. Za vsako minimalno dodatno učno aktivnost morajo participirati starši. In ne samo to, plačevati je treba za obiskovanje javne infrastrukture, kot so muzeji in galerije (kaj starši ravno za to ne plačujejo že davkov?), kar med učenci različnih socialnih ozadij ustvarja vse večje razlike, učitelje pa potiska v vse težje položaje, ko morajo med vsem tem loviti neko ravnotežje. Zato učitelji iščejo razne različice brezplačnih kulturnih dogodkov, vendar so ti običajno povezani vsaj z dodatnimi prevoznimi stroški, kar sproža nove težave in napeljuje učitelje k temu, da se vse bolj zadovoljujejo z osnovnim poučevanjem ob tabli.

Ministri(ce) tudi te težave odrivajo iz leta v leto, se izgovarjajo, da "ni denarja", generacije učencev in njihovih staršev pa iz leta v leto živijo v šolskem okolju s tako velikimi omejitvami.

Primer učiteljskih plač in njihovega (ne)zadovoljstva Učitelji že dolgo časa delijo usodo javnega sektorja. Obsojeni so na nizke plače, so brez upanja na njihovo zvišanje, kar dolgoročno ubija tudi njihovo osnovno (materialno) zadovoljstvo ob delu, ki ga opravljajo.

Zadovoljstvo pri delu pa je temeljno za njihovo kakovostno vsakodnevno posvečanje generacijam učencev. Prav lepo (osebno) zgodbo na to temo je pred dnevi, ob primeru izplačevanj visokih profesorskih honorarjev, na spletu objavil znanec Gregor Fras.

Njegova mama je bila namreč ravnateljica ene od slovenskih osnovnih šol in za obisk podružničnih enot bi ji pripadali potni stroški, vendar si jih – kljub spodbujanju očeta – ni hotela izplačevati.

Zakaj, jo je vprašal sin.

Odgovorila mu je nekako takole: "Plačo sem imela kot ravnateljica že tako ali tako višjo od učiteljev. Moja logika je bila zmeraj zelo preprosta – bila sem v službi otrok, moja naloga je bila, da otrokom omogočim čim boljše šolanje. Če sem želela imeti zadovoljne otroke, sem morala imeti zadovoljne učitelje, ki bodo svoj poklic opravljali v zadovoljstvo otrok. Zato je bila moja naloga, da sem se osredotočila na zadovoljstvo učiteljev."

Sklep Kot kažejo zadnji ponesrečeni ministrski primeri, šolstvo kot kaka mrtva riba res najbolj smrdi pri glavi. In vse prej naštete reči so tudi neljuba posledica tega dejstva, s katero pa se na žalost spoprijema vsaka generacija učencev znova.

Pri zadnjih dveh izborih izobraževalnih ministric sem imel občutek, da niti ni šlo za to, da se izbere koga, ki bo res dobro poznal in opravljal svoje delo ter začel reševati tudi kakšne od zgoraj opisanih težav, ampak pač nekoga, ki bo zgolj zasedel ta položaj. Težav je veliko, zato bi moral to funkcijo v prihodnje prevzeti najboljši mogoč človek. Drugače bomo še naprej priče propadanju šolskega sistema. S (pre)starimi učbeniki, z upehanimi šolskimi knjižnicami in z nezadovoljnimi učitelji bomo imeli namreč v prihodnosti tudi vse slabšo šolo.