Janković: lisice, globe ali …

Slovenska vstaja proti oblasti se bo verjetno (mogoče) nekega dne v zgodovinske knjige vpisala kot samoiniciativni dogodek skupine državljanov, ki se je sprožil v Mariboru zaradi neprimernega umeščanja oziroma neprimernega začetnega uporabljanja hitrostnih radarjev v mestu. Kričeča ulica je na koncu odnesla mestnega župana, ki je na zadnjih volitvah že v prvem krogu premagal enajst protikandidatov. Dovolil si bom citirati igralca Tadeja Toša, ki je nekaj dni po prvem krogu volitev za predsednika republike izjavil: "Še dr. Danilu Türku ni uspel takšen podvig proti dvema kandidatoma!" Zadnje čase spet preživljam malo več časa v Ljubljani in moram priznati, da je vzdušje precej drugačno. Glede na moje osebne izkušnje me vendarle zanimajo razlogi. Če je Kangler odletel zaradi policijskega značaja vladanja in domnevno koruptivne mreže, se sprašujem, zakaj se protesti niso sprožili v Ljubljani. Zakaj do danes ni bilo pravega napada na župana Jankovića? Župan Ljubljane je človek, ki je končno po dolgem času uredil parkirne prostore v mestni občini. Nekaj kolegov je zgradilo drage parkirne hiše, v katerih si lahko počitek jeklenega konjička privoščiš le, če spadaš med tiste Slovence, ki kruh kupujejo pri zlatarju! Dovolite mi en preprost primer. V Benetkah (svetovno znano drago mesto) parkirni prostor – ki jih je izredno malo glede na število turistov – stane petindvajset evrov na dan. Na ljubljanskem Kongresnem trgu plačamo dvajset evrov za osemurno parkiranje. Za vse tiste, ki nismo pripravljeni plačevati takšnih vsot denarja, da lahko pridemo do trgovin v središču prestolnice, pa je dal postaviti pametne parkomate in označil posebne cone, v katerih lahko mestno redarstvo ukrepa z lisicami ali celo s pajkom. Vsak ukrep je legalen in legitimen, če je sorazmerno primeren za vrsto kršitve. Moja osebna izkušnja žal ni najbolj spodbudna. Po dolgih službenih dnevih brez primernega spanja po svetu sem eno noč prespal v Ljubljani in si zjutraj privoščil deset minut daljši spanec. Avto sem parkiral ob Ljubljanici, natančneje v Prulah, kjer se plačilno parkiranje začne ob sedmih zjutraj. Predčasnega parkiranja avtomati ne sprejemajo, kar pomeni, da če bi želel plačati nekaj minut jutranjega parkiranja, bi se moral napotiti do avta natančno ob sedmi. Malce nesmiselno. Da bi se odpravil v službo, sem šel iskat jeklenega konjička ob 7.15. Avta ni bilo. Parkiran je bil nemoteče in prostih mest naokoli je bilo ogromno, kar je v samooklicanem Watsonu, ki je v meni, sprožilo razmišljanje, da zelo verjetno nisem moteče parkiral oziroma ogrožal prometa. To so ponavadi razlogi, zaradi katerih se po svetu pokliče "pajka" oziroma vlečno službo, ki odstrani avtomobil. Pred tem sta na voljo še dva ukrepa za kršitelje parkirnega reda: globa ali lisice. Globa je normalen ukrep. Lisice pa so že poseg, ki zagotavlja takojšnje plačilo globe brez možnosti pritožbe, ki bi morala biti zagotovljena vsakemu državljanu – v pravni državi. Takšno ukrepanje je simptom spornega ravnanja do kateregakoli državljana, proti kateremu se ukrepa na podlagi predpostavke njegove krivde! Je vsak od nas potencialni kriminalec? Zelo verjetno vsaj jaz sem: meni je pajek, ne da bi počakal normalnih petnajst minut tolerance, ki se jo dopušča v vsej Evropi, avto odpeljal – po uradnem zapisniku, ki sem ga dobil pozneje v roke – ob 7.05. Ura je bila sedem in pet minut! Dlje ne mislim komentirati, ker verjamem, da si lahko vsak normalni bralec popolnoma sam ustvari sliko o smiselnosti takšnega ravnanja, ki ga odobrava sam vrh mestne občine. Sorazmernost? Pozabljen pojem. MOL zelo očitno potrebuje čim večjo vsoto denarja s čim manj zapleti oziroma možnosti pravnega protiukrepanja. Pajek je sredstvo, ki zagotavlja največji dobiček. Kdo točno je zdaj šerif? Kangler? Janković? Verjetno razlik ni. A so mogoče Štajerci precej bolj vročekrvni od Ljubljančanov? Težko verjamem. Osebno izkušnjo pripovedujem samo zato, ker bi rad opozoril na stanje duha v državi. Nekaj je hudo narobe, če ne zmoremo normalnih odnosov in če je fiskalno ukrepanje proti narodu vsakodnevni standard. Z malo razuma in medčloveškega spoštovanja se mirnejše in lepše živi. Omenjeno zgodbo pa pripovedujem tudi zato, ker ne verjamem, da se ne bodo nemiri kmalu končali, in če so "standardni" radarji bili usodni za Kanglerja, bodo mogoče precej manj standardni pajki nekega dne lahko usodni za Jankovića, ker kažejo še večji obup pri vodenju občine. Nobena takšna zgodba ni v ponos slovenskemu narodu.