Janez Janša in državne skrivnosti

Na splošno je mogoče reči, da mora politik vedno paziti predvsem na to, kako govori – v politični govorici ima "kako" strateško prednost pred "kaj". Značilno za politično govorico je, da v svojem izrekanju vedno nekaj prikriva, ali bolje, pušča določene stvari odprte, neizrečene.

To še posebej velja, ko gre za vprašanja, povezana s suverenostjo države in njenim odnosom do drugih držav. V tem kontekstu se lahko pretirana odkritost hitro izkaže za pogubno. Dejstvo je, da je bila skrivnost vedno pomemben del politike in glede tega se tudi z demokracijo ni kaj dosti spremenilo. Razsvetljenske sanje o transparentnosti ostajajo še naprej to, kar so v svojem bistvu vedno bile – sanje.

Lahko bi rekli, da so državne skrivnosti nekakšno obzidje, ki ščiti suverenost države. Najbrž ni naključje, da so bile običajno najbolj zgoščene ravno okoli vojaških zadev. V času osvajalnih vojn so bili ključni podatki, do katerih je vsakdo za vsako ceno želel priti, praviloma povezani z vojaško močjo države. Te podatke so zato po eni strani vsi ljubosumno prikrivali, po drugi strani pa pošiljali v svet načrtne dezinformacije. Z njimi so hoteli potencialnega sovražnika zavesti, ga prepričati, da bodo v primeru agresije njegove koristi neprimerno manjše od izgub, ki ga neizogibno čakajo, skratka, da se mu agresija ne izplača. Rimljani so imeli zanimiv pregovor: si vis pacem, para bellum – če hočeš mir, se pripravljaj na vojno.

In prav na tej točki se pojavi Janez Janša, prav na tem mestu vstopi v slovensko zgodovino, vstopi namreč na način vdora na prepovedano območje vojaških skrivnosti nekdanje države. V tem smislu je že od samega začetka zaupno povezan z državnimi skrivnostmi: najprej kot vlomilec, zdaj kot njihov čuvar.

No, medtem se je spremenilo mnogo stvari. Kot pravi ljudska modrost, se danes države več ne osvajajo, temveč kupujejo. V Evropi se za kakšne osvajalne vojne v tem trenutku ne zanima nihče – vojne namesto tega potekajo na borzah, trgih, bonitetnih hišah ... To pomeni, da je po prevladujočih predstavah suverenost – kolikor je o njej v tem kontekstu sploh še smiselno govoriti – nekaj, kar je usodno povezano z gospodarsko močjo. S tem se strinja tudi slovenski premier, ki ves čas govori o resni ogroženosti suverenosti države itd. Če to drži, potem drži tudi to, da je skrivnosti treba zgostiti ravno na teh strateških mestih.

Zdaj je torej nadvse pomembno, kakšna sporočila država pošilja potencialnim "agresorjem", se pravi tistim, ki si hočejo to suverenost prilastiti. Za vsako ceno je treba prikriti ranljivost, se kazati močnejšega, kot si v resnici. Na finančnem ministrstvu so to očitno razumeli in pohiteli z optimističnimi izjavami. V tem položaju je kompulzivni optimizem pač nekaj nujnega. Svetu je treba sporočiti predvsem to, da Slovenija zna, zmore in hoče, da so torej vsi dvomi in skrbi odveč.

Največja težava je v tem, da je premier, namesto da bi pokazal odločnost, zapadel v depresijo in začel širiti strah, apatijo in občutek brezizhodnosti, kar so očitno zaznali tudi v tujini. Pa čeprav bi moral ravno on najbolje vedeti, da je bil položaj ob osamosvojitvi v mnogih ozirih najbrž še hujši. Glavna razlika je v tem, da je takrat prevladalo popolnoma drugačno vzdušje, ljudje so bili prepričani, da so spremembe mogoče in dosegljive, tako rekoč na dosegu roke. Bila sta tako volja kot tudi cilj.

Glavno vprašanje torej je, ali se bo premier znal iztrgati iz te depresije in spremeniti vzdušje v državi. Če bo znal prikriti svoj preveč očiten pesimizem, bo to že veliko.