Ismail na bolšjem sejmu

Še malo prej so donele orgle, zdaj prevladujejo trobenta, rog in saksofon. Glasba ni prav nič cerkvena, bolj me spominja na nedeljski jazz koncert.

Soba, v kateri pišem, je v najvišjem nadstropju stare zgradbe. Pisalna miza je obrnjena v notranjost atrija, nad katerim kraljuje masiven cerkveni zvonik, sezidan iz značilne rdečerjave opeke. Na napušču stolpa, v katerem vsako uro zadonijo zvonovi, ždijo vrane, ki na videz zdolgočaseno motrijo okolico pod seboj. Ura na zvoniku je pravkar odbila sedem. Glasba, ki prihaja iz cerkvene ladje, se nenadoma spremeni. Slišim nežne tone violine in klavir.

I.

Rad pišem v tej sobi z razgledom. Iz spodnjega stanovanja vsake toliko priplava vonj po hrani, ki me spomni, da sem lačen in da bo tudi nocoj izbira restavracije eno prijetnejših opravil. Neukölln je poln azijske, arabske in afriške kuhinje. Turških specialitet pa ne manjka na vsakem vogalu.

Iz cerkve se zdaj zasliši pesem, ki bolj kot na protestantsko spominja na judovski Yerushalayim Shel Zahav, Zlati Jeruzalem. V Berlinu to prinese mešane občutke, tudi zaradi družinskega imena. Nemška zgodovina 20. stoletja je bila patološko brezkompromisna in podvržena avtoriteti, ki si je v imenu navidezne večvrednosti podredila večino Evrope, zato je Berlin danes vse tisto, kar preostala Nemčija nikoli ne bo. Koncept multi-kulti lahko deluje in uspeva samo v mestu, ki je bilo leta do tal porušeno, prerojeno, očiščeno travm in bolečine. Nikjer drugje v Nemčiji človek nima takšnega občutka sproščenosti, svobode in izživetosti. Pomislite na München in bavarsko zadrtost, ki bolj kot na avstrijsko spominja na našo, slovensko. Letos spomladi – in naključje je hotelo, da sem bil tam ravno tistega prekletega 20. aprila – sem se nenadoma zavedel, da je München le bogatejša, napihnjena in povečana Ljubljana, mesto z vso tisto nam dobro znano kombinacijo provincialnosti in malomeščanstva.

II.

Vprašanje, ki se mi samo po sebi zastavlja vsakič, ko pridem v Berlin, je povezano s prihodnostjo in preteklostjo hkrati. Namreč, kako bo Nemec uspelo integrirati milijone turških in drugih priseljencev, če ne bo prevladal berlinski koncept multi-kulti? Drugo, kar me po svoje fascinira, je nemška obsedenost s krivdo. Zadnja naslovnica tednika Die Zeit se znova ukvarja ravno s tem, kdaj pozabiti preteklost: Wann vergeht vergangenheit? Fenomen mlajših generacij, ki ga je najbrž pomagal definirati Spielbergov Schindlerjev seznam, da jim v nasprotju s starejšimi ni vseeno. Ob nemškem odnosu do zgodovine 20. stoletja je zanimivo opazovati njihove mogočne vzhodne tekmece Ruse, ki v desetletju Putinove avtokratske vladavine spet z nostalgijo gledajo na obdobje stalinizma in sovjetizacije.

V kontekstu širšega evropskega spopadanja s preteklostjo je naša podalpska travma dejansko doživetje sui generis, obsojena na načelno odločitev vsakega posameznika. Lahko smo kot mladi Nemci in nam ni vseeno. Lahko smo plehki kot hedonistični mladi Rusi in nas zanimajo samo zabava, namišljena svetla prihodnost. Življenjski moto je čim manj ukvarjanja z moralno-etičnimi vprašanji. A v ozračju moralnega kretenizma je pot do diktature tlakovana s cvetjem. Če ste imeli stike s kakim ruskim intelektualcem, nerežimskim urednikom ali novinarjem, do oblasti in družbe kritičnim umetnikom, vam je jasno, o kakšni oziroma kateri razliki govorim.

III.

Danes dopoldne sva s Kajo obiskala bolšji sejem na trgu Boxhagen, ki leži v četrti Friedrichshain, torej v nekdanjem Vzhodnem Berlinu. Na poti sva naletela na ostanke dopoldanskega spopada med prebivalci dveh konkurenčnih delov mesta, ki se vsako leto spopadejo sredi mosta Oberbaum z gnilim sadjem, zelenjavo, odpadki in podobnim "orožjem". Špricajo se tudi z vodo, tako da poškodovanih ni. Policija spremlja spopad za most in na koncu po megafonu razglasi zmagovalce. Letos je zmagal Friedrichshain, Vzhodnjaki, Osiji, ki so sosede iz zahodnega Kreuzberga pregnali na njihov konec mostu.

Za dopoldanskim spopadom je ostal ducat prevrnjenih smetnjakov, iz katerih sta vojskujoči strani dobivali surovine za orožje. Most, ki povezuje Kreuzberg in Friedrichshein, je postal po deponiji smrdeča površina, skozi katero smo se prebijali pešci in kolesarji.

Nedeljski bolšjak v Friedrichsheinu je utelešenje domišljije, ki meji že na bizarnosti. Ponuja ropotijo, ki je končala na podstrešjih, kleteh ali celo v smeteh, a so jo lovci na zaklade pravočasno rešili in postavili na svoje stojnice. Vsa ta stara šara fenomenalno privlači turiste in domačine. Kot magnet je. In bolšji sejem je tudi kaotično prizorišče, kjer se trume sprehajalcev, zijal in naključnih turistov mešajo z uličnimi glumači, kantavtorji in lokalnimi posebneži.

Zarjavel pribor, prastaro, izrabljeno pohištvo, zaprašene preproge, posoda iz nekih drugih časov, porcelan in keramika, stare oguljene uniforme davno razpuščenih armad, lesene igrače, kositrni vojački, vinilne plošče, arhaični telefoni, orodje, električni kabli in stikala, pepelniki in kosi tekstila … Množica antikvitet neznanega izvora in sumljive avtentičnosti. Knjig je v izobilju. Prevladujejo nemške. Vidim Karla Maya, von Humboldta, Hesseja, Manna in celo Petra Sloterdijka.

Med vso to neuporabno, a za marsikoga dragoceno razstavo preteklosti naletim na stojnico obilne ženske, ki spominja na vedeževalko s kroglo. Na njeni stojnici je kup barvnega tekstila, nerazpoznavnih kosov oblačil, rut in šalov. Nekaj je, kar me vleče proti njej. Proti vogalu stolnice, kjer so na robu lesenega podesta naložene knjige. Malo jih je, morda štiri ali pet. Na vrhu je postavljena tista, mimo katere ne morem. Ismail Kadare, The Concert. Albanskega disidenta, ki živi in ustvarja v Parizu, iščem že dolgo. Zdaj me je našel on …

Ekscentrična prodajalka, ki prej deluje kot vedeževalka, oblečena v pisani šotor, opazi moj pogled in postavi ceno. V žepu imam natanko tri evre, poskušam barantati. V redu bo, se zasmeji in mi ponudi sadje, ki ga ima v plastični posodi. Vzamem košček ananasa, posut s cimetom. Želim ti vso srečo, mi prijazno reče v angleščini in nenadoma se mi zdi, da je na svetu vse tako, kot mora biti.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.