Iranska nafta in evropski interesi

Evropski zunanji ministri so se v imenu Evropejcev tako odločili, da bodo tisočkrat raje plačevali dražji bencin, kot pa še naprej podpirali skorumpirani režim v Teheranu. Evropske vrednote pač niso naprodaj.

ZDA so dogovor po pričakovanju že zadovoljno pozdravile. Prav nič manj niso bili zadovoljni v Savdski Arabiji, tem braniku zahodnih vrednot v arabskem svetu. Tudi Izraelcem je to prav.

S temi stavki je seveda nekaj narobe. Kaj? Dobo znano je, da se zunanja politika, ki temelji na visokih moralnih načelih in vrednotah, na koncu praviloma izkaže za nekaj najbolj pogubnega. Če se vzame en fiktiven primer: kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenija v skladu s takšnimi načeli odločila, da bo naredila na primer konec kršenju človekovih pravic v ZDA in bi jih zato napadla? Gotovo katastrofa, kajti po vojaški zmagi tako majhna država ne bi zmogla zagotoviti dovolj ljudi, da bi se v deželi vzpostavila red in mir. Na koncu bi po vsej verjetnosti izbruhnila državljanska vojna med demokrati in republikanci.

Iranski režim je problematičen, o tem ni nobenega dvoma. Ko človek gleda podobe javnih obešanj, mu gre gotovo na bruhanje. Ampak problematičen je bil tudi prejšnji iraški režim. Toda večina je v njem vseeno živela bolje kot zdaj, ko še zadnji ameriški vojaki državo prepuščajo kaosu in negotovosti.

Ob vsem demoniziranju, ki ga je bil Iran v zadnjih letih oziroma desetletjih deležen v zahodnih medijih, ni bilo v bistvu nikoli odgovorjeno na zelo preprosta vprašanja: koga v Evropi pa ta država sploh ogroža? Ali se kdo dejansko čuti ogroženega? Koliko vojn je islamska republika v času svojega nastanka pravzaprav sploh sprožila? Najhujši "zločin", ki ji ga je mogoče pripisati, so nespametne Ahmadinedžadove besede, s katerimi je zanikal holokavst nad judi in tako provociral zahodno javnost, ki je kar tekmovala v svoji ogorčenosti.

Ob vsem tem demoniziranju se običajno pozabi omeniti, da v Iranu živi od 20 do 50 tisoč – odvisno pač od vira – judov, da je v samem Teheranu več kot deset sinagog, da imajo judi svojega predstavnika celo v parlamentu. Iranska realnost je pač taka, da po eni strani obešajo homoseksualce, po drugi strani pa judovska skupnost uživa takšno zaščito, kot je najbrž v nobeni drugi muslimanski državi ne. Morda bi bilo dobro enkrat vprašati ameriškega veleposlanika v Savdski Arabiji, koliko sinagog je naštel tam.

Kar zadeva samo jedrsko orožje, je treba priznati, da se za Iran uporabljajo neki povsem drugi standardi kot za koga drugega. Kako absurdna je postala situacija, se najlepše vidi na primeru bližnjega Pakistana, kjer je ameriška politika ravno tako popolnoma odpovedala: svet se je sprijaznil z njegovimi atomskimi bombami, pa čeprav gre v bistvu za zelo "spodletelo" državo, ki bi ji lahko Iran v marsičem služil celo za vzor.

Velik del težav z Iranom se skriva v dejstvu, da se zahodni politiki z njim preprosto ne znajo pogovarjati, namreč pogovarjati kot z enakovrednim sogovorcem. Kot z enakovrednim sogovorcem se ne moreš pogovarjati z nekom, ki ga ves čas vztrajno demoniziraš. In Ahmadinedžadove provokacije je bržkone potrebno razumeti ravno v tem kontekstu. Perzijska kultura pač ni od včeraj, zato ti ljudje ne bodo kar tako sprejeli neke podrejene vloge, ki jim jo hočejo pokroviteljsko vsiliti v teh neskončnih krogih pogajanj.

Velika škoda je, da Evropa pri tem ni sposobna globljega premisleka, na katerega bi lahko potem oprla neko bolj samostojno in produktivno politiko. Zaradi tega še naprej zastopa interese nekoga drugega.