Hrvaška ter madžarsko in poljsko predsedovanje EU

Potem ko je konec lanskega leta belgijski zunanji minister Vanackere priznal, da predsedovanje EU še zdaleč več ne ponuja nekdanjega (pogojno rečeno) blišča, saj je predvsem kot "nadzorni mehanizem, ki skrbi za to, da vsa štiri kolesa vozijo enako hitro in v isto smer", se zdi, da države vzhodne Evrope še kar iščejo načine, da bi svojemu polletju na čelu sedemindvajseterice dodale nekakšen blišč in prepoznavnost. A prostora je preprosto zelo malo, saj so osrednje, najbolj vidne pa tudi najbolj pereče teme, že zasedene. Pa naj bo to prek predsednika Evropskega sveta Hermana van Rompuya, predsednika komisije Joseja Manuela Barrosa ali skupne zunanje ministrice za 27 različnih zunanjih politik Catherine Ashton. Majhnim tako ne ostane veliko, zato so predsedovanja na nek način postala predstava za domače javnosti, po drugi strani pa ponujajo predvsem težko, naporno in včasih benigno delo koordinatorja ali celo ustvarjanja podlage za sklenitev dogovorov. Pa še to pri temah, ki jih boste težko opazili v javnosti.

Tudi Poljska se očitno loteva predsedovanja predvsem v logiki predstavitev za javnost. Tako naj bi bilo ključno sporočilo iz Varšave proevropska naravnanost, kar naj bi po bratih Kaczynski kazalo na drugačno Poljsko. Ta bo sicer prav tako kot Madžarska stavila na premike v širitveni politiki, saj naj bi Hrvaška letos podpisala pristopno pogodbo v Evropsko unijo, pričakovati pa je tudi vsaj še napredek Srbije v bližanju EU.

Če ne bi bilo konca hrvaških pristopnih pogajanj, bi Budimpešta ostala brez jasnega, oprijemljivega dosežka. Zoprno za madžarsko predsedovanje, saj bi tako ostali brez odziva na teme, ki so sicer prevladovale v prvi polovici tega leta. Pri čemer – resnici na ljubo – premostitve širitvene utrujenosti v EU ne kaže jemati zlahka, saj prave želje po nadaljnih širitvah ni čutiti. Še posebej v obodbju, ko se vsi ukvarjajo z drugimi zadevami, pa naj bo to s spremembami v arabskem svetu ali težavami v območju evra.

Da bo mera polna, je Madžarska doživela še hladen tuš iz ZDA, saj je (za domače potrebe nedvomno uspešnega predsedovanja) zadnji dan madžarskega vodenja EU čez prijeme vlade Viktorja Orbana udarila tudi ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. "Kot prijatelji Madžarske smo pokazali zaskrbljenost in še posebej pozvali k resnični zavezanosti neodvisnosti sodstva, svobodi medijev in transparentnosti vlade."

Tako lahko nemara sklenemo, da je madžarsko predsedovanje bolj škodilo tamkajšnji vladi, kot ji je koristilo, saj je dejstvo, da so notranja trenja in poskusi "orbanizacije" postali vseevropsko javni in veliko bolj dostopni za pritiske od zunaj kot sicer. Kar pa po drugi strani ni prineslo kaj bistveno več od hipnih pritiskov, ki so nekako ostali v ozadju, potem ko se je znova okrepila kriza v evroobmočju in so države začele kovati reševalne pakete za Portugalsko in zdaj znova za Grčijo.

Madžarska še vedno ima sporni medijski zakon, z nekaj popravki sicer, prav tako je le delno spremenila ustavo, v kateri številni vidijo številne težave. Vprašanje je, ali bo nemara zdaj vse skupaj potihnilo, kar se zdi zelo verjetno. Tudi sicer se zdi, da po izolaciji avstrijske vlade pred leti, ko je pomembne niti v njej vlekel pokojni Haider, prave volje za soočenje ni več.